Lionel Scaloni (foto: Getty Images)
V Argentini se kar niso mogli načuditi hladnokrvnosti selektorja Lionela Scalonija, ki je vrtiljak emocij na mundialu v Katarju preživel brez omembe vrednih obraznih mimik. Vse do trenutka, ko je postal svetovni prvak.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Argentina je od
Carlosa Bilarda in
Diega Maradone naprej v lovu na svetovni naslov poizkušala z vsemi sredstvi. Reprezentanco so vodila velika imena argentinske trenerske stroke (Alfio Basile, Marcelo Bielsa, Jorge Sampaoli), poizkušale so legende kot sta Daniel Passarella in celo sam Diego Maradona, a nihče v argentinski reprezentanci ni znal prebuditi zmagovalnega gena, ki je bil nekoč tako značilen za argentinski nogomet.
To je uspel prekiniti najmanj verjeten kandidat za to misijo.
Lionel Scaloni je vodenje reprezentance prevzel po odhodu
Sampaolija in začel tako rekoč z najmanjšo možno vero zaupanja argentinske javnosti in medijev. Celo pokojni Diego Maradona je nekoč izjavil, da Scaloni ne more usmerjati niti prometa, kaj šele argentinske reprezentance.
Tudi vsi ostali 'atributi' Scaloniju niso šli v prid – za mnoge je bil premlad, še več je bilo takšnih, ki so menili, da ima preprosto preslab renome, da bi vodil eno najbolj zvezdniških ekip svet na čelu z Lionelom Messijem.
Scaloni, nekoč marljiv bočni branilec, ki se je najbolj proslavil v zlatih časih
Deportiva iz
La Corune, ni Argentinec iz kalupa. Za Argentince je verjetno precej dolgočasen, tudi njegova mimika ob robu igrišča ne sovpada z energičnim argentinskim temperamentom, v katerem se zdijo emocije – pozitivne in negativne – kot najbolj elementaren sestavni del nogometnega karakterja.
Lionel Scaloni je na mundialu preživel
vrtiljak emocij, ki pa jih z njegovega obraza ni bilo razbrati. Enak je bil v porazu proti Savdski Arabiji, v prelomnih trenutkih v izločilni fazi, hladen kot led je bilo celo v prelomnih trenutkih velikega finala, ko bi se marsikomu na njegovem mestu lahko mirne vesti zmešalo od vse napetosti, strasti, drame in negotovosti.
Argentinski selektor je vse to tiščal v sebi, po koncu zadnjega sodniškega žvižga pa je napočil trenutek, ko se je sam znašel sredi igrišča in ob misli na to, da je postal del argentinske nogometne zgodovine,
zajokal kot otrok.
"Ko bi me moj pokojni oče lahko videl … Verjamem v to, da nekje vidi. On in mama sta me učila, da se nikoli ne smeš predati ne glede na okoliščine. Tudi ko ne zmagaš, je pomembno, da vselej daš vse od sebe," je na tiskovni konferenci po tekmi povedal s
44 leti starosti najmlajši selektor mundiala.
Lionelu Scaloniju bodo nevoščljivci najbrž očitali, da se je le znašel na pravem mestu v pravem času, a dejstva, da je postal eden najuspešnejših selektorjev Argentine vseh časov, mu ne more odvzeti nihče. Bil je selektor, ki je z zmago na prvenstvu Copa America prekinil skoraj
tri desetletja dolgo argentinsko sušo, sinoči pa se je njegovo ime zapisalo ob bok
Cesarju Luisu Menottiju in
Carlosu Bilardu, edinima Argentincema, ki sta pred njim osvojila naslov svetovnega prvaka.