Giuseppe Marotta (foto: Getty Images)
Inter odlično sestavlja svojo ekipo, čeprav v finančnem pogledu ne more tekmovati z najbogatejšimi evropskimi klubi. "Stric iz ozadja" je Beppe Marotta.
Veliko je razlogov, zakaj je Inter v zadnjih nekaj letih nesporni vladar italijanskega nogometa in edini klub z apeninskega polotoka, ki je konkurenčen tudi v elitni ligi prvakov. Levji delež zaslug gre seveda trenerju Simoneju Inzaghiju in njegovim igralcem, ne smemo pa pozabiti na arhitekta teh uspehov, ki deluje v ozadju – Giuseppeja Marotto.
Oseminšestdesetletni predsednik in izvršni direktor milanskega velikana je v klubu že nekaj več kot šest let, od decembra 2018. V tem času je postopoma spremenil Inter iz ekipe, ki že več kot desetletje ni osvojila scudetta, v ekipo, ki je v zadnjem času vedno glavni favorit za prvo mesto. Gre za najbolj vplivnega človeka v italijanskem nogometu, saj je poleg funkcije pri Nerazzurih tudi član izvršnih komitejev pri Serie A in italijanski nogometni zvezi. Zato ga mnogi imenujejo kar »Kissinger italijanskega nogometa«.
Marotta je Lombardijec iz Vareseja, odrasel pa je pol kilometra od štadiona Ossola. "Bil sem kakih osem let star," se spominja svojih začetkov. "Prišel sem do igrišča in vprašal ekonoma, če lahko pomagam. Najprej je okleval, potem pa je pristal na to pod enim pogojem: da čistim kopačke, napihujem žoge in dajem drese v pralni stroj.."
Svojo prvo pravo nogometno službo je dobil že pri rosnih enaindvajsetih, ko je postal vodja nogometne šole pri tretjeligašu iz rodnega mesta. Kot generalni direktor je nato delal tudi za Monzo, Como, Ravenno in Venezio, na prelomu tisočletja pa je prišel v Sampdorio, kjer je ostal celo desetletje in na koncu v sezoni 2009/10 genovski klub spravil celo v ligo prvakov. Eden njegovih največjih prestopnih podvigov pri Sampdorii je bil ta, da je iz madridskega Reala v Ligurijo privabil Antonia Cassana, najprej začasno, nato pa dolgoročno.
To je zbudilo zanimanje Juventusa in njegovega pravkar izvoljenega novega predsednika Andree Agnellija in maja 2010 je postal Marotta generalni direktor najuspešnejšega italijanskega kluba, ki pa v tistem obdobju že sedem let ni osvojil scudetta, vmes pa je bil zaradi afere "Calciopoli" celo v Serie B.
Marotta je pri Juventusu opravil popolno prenovo kadra in maja 2011, leto dni po svojem prihodu, za trenerja postavil takrat trenersko ne preveč uveljavljenega Antonia Conteja, ki je pred tem vodil le Arezzo, Bari, Atalanto in Sieno. Začelo se je novo obdobje dominacije Stare dame, ki je v naslednjih devetih letih osvojila devet zaporednih naslovov. Marotta pri zadnjih dveh ni več sodeloval, ker je oktobra 2018 prekinil pogodbo z Bianconeri.
Eden njegovih največjih dosežkov pri Juventusu je bila vsekakor sezona 2014/15, ko je moštvo prišlo v finale lige prvakov z vezno linijo, ki je stala le 12,5 milijona evrov. Edini vezni nogometaš tiste ekipe, za katerega je Marotta plačal odškodnino, je bil Čilenec Arturo Vidal, medtem ko sta Paul Pogba in Andrea Pirlo prišla zastonj, Claudio Marchisio pa je bil produkt Juventusove nogometne šole.
V svojem času pri Juventusu je v klub brez odškodnine pripeljal tudi igralce kot so Sami Khedira, Dani Alves, Patrice Evra, Kingsley Coman in Emre Can, za Carlosa Teveza pa je plačal le 9 milijonov evrov. Pogbo je leta 2016 prodal nazaj v Manchester United za astronomskih 105 milijonov evrov. Do prestopa Neymarja iz Barcelone v PSG naslednje leto, je bil to svetovni rekord.
Torino je zapustil, ker se ni strinjal s tem, da se v klub za bajne denarce pripelje Cristiana Ronalda. "Klub je šel svojo pot in ko vidiš, da ni več prostora zate, je prav da se umakneš," je takrat komentiral svoj odhod. Leta kasneje je razkril, kako hitro je takratni kitajski lastnik Interja reagiral na njegovo slovo do Bianconerov: "Juventus sem zapustil v soboto, v nedeljo zjutraj pa sem že prejel SMS sporočilo Stevena Zhanga. Rad imam izzive."
Po dveh letih trdega dela na San Siru, je sestavil ekipo, ki je v sezoni 2020/21 končno prekinila dominacijo Juventusa. Trener je bil seveda kdo drug kot Antonio Conte. Nemirni Conte je po dveh letih seveda odšel, toda Marotta je pri Laziu našel idealnega naslednika, Simoneja Inzaghija.
Kot izvršni direktor Nerazzurov je Marotta v klub pripeljal igralce kot so Henrikh Mkhitaryan, Romelu Lukaku, Achraf Hakimi, Nicolo Barella, Stefan De Vrij, Christian Eriksen, Andre Onana, Hakan Calhanoglu, Matteo Darmina, Edin Džeko, Marcus Thuram in Alexis Sanchez. S kamerunskim vratarjem Onano mu je uspel podoben podvig kot pri Juventusu s Paulom Pogbo. V klub ga je pripeljal zastonj, nato pa prodal v razsipni in kaotično vodeni Manchester United za več kot 50 milijonov evrov. Njegov naslednik, ki je blestel v polfinalu proti Barceloni, švicarski vratar Yan Sommer, je prišel iz Bayerna za manj kot 7 milijonov evrov.
Pred letom dni, ko je kitajski Suning Holding prodal Inter ameriškemu investicijskemu skladu Oaktree Capital, je postal Marotta poleg izvršnega direktorja tudi predsednik kluba. Novi lastniki so očitno takoj razumeli, kdo je najbolj ključna oseba v klubski hierarhiji. In kdo je poleg Inzaghija najbolj zaslužen za to, da je Inter dosegel elitno raven, ki se zdi za ostale italijanske klube v tem trenutku nedosegljiva.