Kdo bi si mislil: Brazilija, dežela neizmernega nogometnega talenta, ima problem z domačo stroko, ki igra ziheraški nogomet

Brazilski velikan Flamengo je v pretekli sezoni rušil vse pred seboj: osvojili so državni naslov, pokal Libertadores in v finalu interkontinentalnega pokala šele po enajstmetrovkah izgubili proti PSG-ju. Vse to so dosegli pod vodstvom mladega brazilskega strokovnjaka Filipeja Luisa.

To je vsekakor dobra novica za brazilsko stroko. Filipe Luis je sicer še zelo neizkušen trener, saj je do leta 2023 še igral, vendar kaže na trend, ki ga v preteklosti v brazilski ligi ni bilo: da vrhunski bivši igralci sprejmejo izziv trenerskega posla. V Argentini je to dokaj običajno, saj veliko število znanih bivših nogometašev postane trenerjev. Celo takšni, od katerih tega res ne bi pričakovali, kot na primer Carlos Tevez. V Braziliji je tega precej manj, zato gredo v nič vse izkušnje na najvišjem nivoju, ki jih brazilski nogometaši pridobijo v Evropi.

Morda še boljša novica za brazilsko stroko pa je uspeh Rafaela Guanaesa, saj je v veliko večji meri kot Filipe Luis pravzaprav »produkt« brazilskega nogometa. Kot igralec ni imel ravno velike kariere, kot trener pa je vodil le manjše brazilske klube. Zdaj, pri 44 letih, pa je z majhnim Mirassolom dosegel neverjeten uspeh, ko je novinca v ligi popeljal na visoko četrto mesto.

Zakaj so uspehi brazilskih trenerjev tako važni? Ker je leto 2025 prineslo konec slavne tradicije: državno reprezentanco, sloviti Seleção, je prevzel tuj selektor Carlo Ancelotti. Njegov prihod je postal neizbežen po sramotnem porazu Brazilcev proti Argentini s 4:1, ko se je končala »vladavina« Dorivala Juniorja. Slednji je imel veliko izkušenj v brazilski ligi, nikoli pa ni delal v tujini. Bil je zadnje upanje »stare garde«, ki je trdila, da ni potrebe po uvažanju tujih trenerjev na klop izbrane vrste.

Domača stroka v Braziliji šepa

Toda tuji trenerji so v zadnjem obdobju preplavili tudi brazilsko ligo. V novi sezoni, ki se je pravkar začela (prve tekme so bile 28. januarja), ima skoraj polovica prvoligašev tujega trenerja: devet od dvajsetih klubov. Ti prihajajo iz štirih držav. Kar peterica je Argentincev: Luis Zubeldia (Fluminense), Jorge Sampaoli (Atletico Mineiro), Juan Pablo Vojvoda (Santos), Hernan Crespo (Sao Paulo) in novinec Martin Anselmi (Botafogo). Potem sta tu dva Portugalca, Abel Ferreira (Palmeiras) in Luis Castro (Gremio), Urugvajec Paulo Pezzolano (Internacional) in Kolumbijec Juan Carlos Osorio (Remo).

Stara garda brazilskih trenerjev se rada pritožuje nad dejstvom, da tujci dobivajo »preveč priložnosti«, čeprav je večina njih tudi kdaj delala v tujini. V največ primerih gre za Azijo, saj v Evropi brazilski trenerji niso imeli kaj dosti uspehov. Vanderlei Luxemburgo je v obdobju 2004-2005 pogorel pri madridskemu Realu, Luiz Felipe Scolari v sezoni 2008/09 pri Chelseaju, Sylvinho pa je bil nekaj kratkih mesecev trener Lyona v letu 2019, danes pa je selektor albanske reprezentance.

V zadnjih sedmih sezonah so brazilski klubi osvojili sedem naslovov prvaka v pokalu Libertadores. Pred letom 2019 jim je to v petih letih uspelo samo enkrat. Kaj se je tako dramatičnega zgodilo leta 2019? V Brazilijo je prišel portugalski trener Jorge Jesus in s Flamengom igral dinamičen, napadalen vendar dobro organiziran »evropski« nogomet, ki je šokiral brazilsko staro gardo, saj se jim je ta slog zdel preveč »indijanski«. Jesus ni dolgo ostal pri Flamengu, a po njem nič več ni bilo enako. Brazilski klubi so začeli bolj intenzivno razmišljati o tujih trenerjih.

Zakaj so tuji trenerji uspešnejši od brazilskih?

Deloma zato, ker le malo nekoč vrhunskih nogometašev po koncu igralske kariere postane trenerjev. Pomemben razlog pa so tudi pogoji za delo. Brazilija je ogromna dežela, nogometni koledar pa je prenatrpan. To za najboljša moštva pomeni konstantna dolga potovanja in zelo malo časa za resen, poglobljen trening. Poleg tega je pritisk ljudi, ki vodijo klube in navijačev izreden. Za trenerja, ki izgubi tekmo ali dve ni nobenega potrpljenja pri lastnikih, navijači pa so pogosto nasilni in napadalni do lastnih igralcev in trenerjev, če imajo občutek, da ne dajejo vsega od sebe.

V takšnih razmerah je najlažje igrati previden, defenziven nogomet, s katerim se zmanjša možnost poraza in poveča verjetnost, da trener ostane na klopi malo dlje. Večina brazilskih trenerjev je po nogometni filozofiji zaradi tega »ziheraška« in ne preveč inovativna. Ena redkih izjem je »relacionist« Fernando Diniz, ki pa – zanimivo – tudi nikoli ni delal v tujini, čeprav je star že 51 let.

Ker je v brazilskem klubskem nogometu vedno več denarja, se vendarle obeta nova »zlata doba« v deželi sambe. Če sodimo po uspehih Filipeja Luisa in Rafaela Guanaesa, se bo mlajša generacija brazilskih trenerjev začela prilagajati bolj modernemu nogometu in morda lahko v prihodnosti pričakujemo tudi več kvalitetnih brazilskih trenerjev, ki bodo iskani tudi na starem kontinentu. Filipe Luis se zdi kot nekdo, ki je že v tem trenutku pripravljen na takšen izziv. Upajmo, da bo njegovemu zgledu sledilo še več brazilskih trenerjev.