Kako je Steven Gerrard ustvaril zmagovalni stroj in razbil navidez nezlomljivo vladavino Celtica

Rangers je imel podoben problem, kot ga imajo že skoraj debelo desetletje izzivalci Juventusa, Bayerna ali Paris Saint Germaina –  kako izumiti formulo, s katero bi premagali nepremagljivega. Po bankrotu Rangersa leta 2012 je na Škotskem ves nogometni prostor zavzel njegov veliki rival Celtic, nanizal devet zaporednih naslovov in Rangers pustil daleč zadaj – imel (pravzaprav to velja tudi še danes) je premoč v vseh segmentih, v prvi vrsti je razpolagal z veliko boljšimi igralci in imel je finančno premoč, kakršna je denimo značilna za zgornjo trojico velikanov iz najmočnejših lig.

V Rangersu so že leta 2018 svoje upe položili na tedanjega trenerskega začetnika Stevena Gerrarda, ki je na Ibrox Park prinesel sanje in iluzije, sam sebi pa tudi precej veliko tveganje. Če bi pogorel na klopi Rangersa, bi kar čez noč vizija Liverpoola, ki ga z roba igrišča vodi njena ikona, lahko splahnela v pozabo.  Kakor se je denimo zgodilo Unitedovim legendam Royu Keanu, Garyju Nevillu ali Paulu Scholesu.

Danes, malo manj kot tri leta po tem, ko je Steven Gerrard prvič poziral pred fotografi s šalom Rangersa, je Gers na pragu naslova škotskega prvaka. Če bo ta konec tedna premagal St. Mirren, bo že šest krogov pred koncem sezone osvojil naslov, saj bo imel 18 točk prednosti pred Celticom, s katerim ima boljši izkupiček na medsebojnih tekmah.

Celtic je v luči vzpona Rangersa odpustil klubsko legendo Neila Lennona, Rangers pa je zapovrh še na pragu največjega škotskega podviga v evropskem nogometu v dolgem času, saj se je uvrstil v osmino finala lige Europe, kjer bo favorit v obračunu proti norveškemu Moldeju.

Kaj se je zgodilo, da je Rangers izskočil iz velikanske sence Celtica in v tako fantastičnem slogu končal devetletno dinastijo?

Rangers in Gerrard sta zgodba o evoluciji
Zgodba Stevena Gerrarda v Rangersu ni zgodba o čarobni paličici, temveč zgodba o evoluciji. Tako Gerrarda kot trenerja, kakor Rangersa kot ekipe.

V drugi polovici prejšnje sezone je Rangers izgubil vrsto tekem proti nižjerangiranim nasprotnikom, čudno ozračje 'luzerstva' pa je dobro ponazorila izjava kapetana moštva Jamesa Tavernierja, ki je kar v klubskem programu za tekmo izjavil, da Rangers 'težko obvladuje situacije, ko se jim nasprotniki postavijo po robu in jih spravijo pod pritisk'. Ko je Rangers na dotični tekmi, ko so gledalci lahko še na tribunah prebirali taisti program, izgubil proti skromnemu Hamiltonu, so bili številni prepričani, da je Rangers premehak in za visoke škotske standarde predvsem premalo možat.

Pobrati se po padanju je vselej težko delo, zato je Rangersov uspeh v letošnji sezoni še toliko bolj impresiven. Gerrard je vzpostavil napadalno in dinamično igro, ki bazira na visoki posesti žoge in se večinoma vrti med formacijama 4-2-3-1 in 4-3-3. Lahko bi dejali, da so osnovni principi igre podobni kot pri Kloppovem Liverpoolu. Na zahtevnejših tekmah igra z dvema centralnima vezistoma, zelo pomembno vlogo pa imajo v njegovem igralnem sistemu igralci na bokih. Njegovi krilni napadalci morajo biti hitri, prodorni in sposobni zabijanja zadetkov – perfekten sinonim Gerrardovega Rangers je v tem smislu Ryan Kent – pomembno pa je, da nasprotnikovo obrambno linijo čim bolj odvlečejo proti sredini in tako odpirajo prostor igralcema, ki sta pravzaprav ključna za Rangersov uspeh – bočnima branilcema.

Borna Barišić in James Tavenier – bočna branilca, ki sta srce in duša Rangersa
Tudi če zanemarimo kakovostno omejenost Rangersovih tekmecev v škotskem prvenstvu, je več kot impresivno pogledati številke, ki jih v letošnji sezoni dosegata oba bočna branilca Rangersa. Hrvat Borna Barišić je na levem boku na 41 tekmah zabil pet golov in dodal 13 asistenc, prej omenjeni Tavernier pa je na nasprotni strani na 43 tekmah zabil 17 golov in dodal 15 asistenc. Bočna branilca Rangersa sta torej kriva za skupno 22 golov in 28 asistenc!

Gerrardov nogomet bazira na napadu, vključevanju številnih igralcev v napadalne akcije in bombardiranju kazenskega prostora s predložki, kar so pojmi, ki so vsekakor zelo domači navijačem njegovega Liverpoola. Seveda pa se noben napadalen slog in nobena nogometna taktika ne pišeta brez dobrih igralcev in tudi v tem segmentu je Gerrard v Rangersu pustil zelo viden podpis.

Rangers je številne ključne akterje dobil za drobiž ali celo brez odškodnine
Rangers je svojo šampionsko ekipo gradil postopoma, izkoriščal je priložnosti na trgu in večkrat zadel v polno. Le nekaj mesecev po Gerrardovem prihodu se je na Ibrox Park preselil prekaljeni Scott Arfield iz Burnleya, za dobra 2 milijona je iz Osijeka prišel že omenjeni Barišić, za 3.5 milijona evrov pa steber Rangersove obrambe Connor Goldson, Anglež, ki je pred tem igral za West Bromwich Albion.

Leto dni kasneje je po Gerrardovem nareku Rangers našel vse manjkajoče člene šampionske zasedbe. Gerrard je v svoje moštvo zvabil 36-letnega Severnega Irca Stevena Davisa, še enega igralca z dolgo kilometrino v angleški Premier League, brezplačno je prišel Joe Aribo, danes že reprezentant Nigerije, vsega 55 tisoč evrov pa je stal prihod finskega reprezentanta Glena Kamaraja, danes pomembnega člena Rangersove sredine.

Luksuz je predstavljal Ryan Kent, igralec za katerega je šel Gerrard na nož z vodstvom kluba, ki je zaradi izkušnje z bankrotom dandanes še toliko bolj previdno pri upravljanju s financami. Gerrard je dosegel svoje, saj je Rangers za mladega Angleža iz Liverpoola plačal 7 milijonov evrov, dandanes pa bržčas ni bojazni, da bi klub z njim brez težav iztržil vsaj dvakrat ali trikrat višji znesek. Mladi in potentni Angleži gredo namreč za med tudi v korona časih.

Naslednja postaja je že skoraj klišejska: Liverpool
Kombinacija učenja z napak, igralnega sloga in mentalitete ter rekrutacije igralcev je ponosni Rangers, klub slavnega škotskega kuharja Gordona Ramsayja in lani umrle igralske ikone Sira Seana Conneryja, vrnila pod žaromete. Ti so najmočneje osvetlili prav Stevena Gerrarda, ki bo morda škotsko avanturo nekoč unovčil na tako sijajen način, kot je to nedavno uspelo nekdanjemu trenerju Celtica Brendonu Rodgersu, dandanes enemu najbolj cenjenih trenerjev v angleški Premier League.

Njegov Liverpool ima danes morda na klopi najboljšega ali pa enega najboljših trenerjev na svetu. Jurgen Klopp bo morda na Anfieldu trajal še eno, tri ali pet let, a že danes ne bi smelo biti dvoma o tem, da je skoraj filmska združitev Liverpoola z njegovim najbolj emblematičnem igralcem v 21. stoletju le še vprašanje časa. Steven Gerrard je pripravljen.