Mehiški napadalec je okreval po hudi poškodbi glave. (foto: splet)
Raul Jimenez je končno okreval po zelo neprijetni poškodbi glave, v soboto je po več kot devetih mesecih odsotnosti nase nadel dres Wolverhamptona in znova zaigral na uradni tekmi.
Lanskega novembra sta na tekmi
Premier League med
Arsenalom in
Wolverhamptonom zelo nesrečno trčila
David Luiz in
Raul Jimenez. Ob tem krajšo potegnil Jimenez, ki je staknil hudo poškodbo glave. Po besedah zdravnikov je pravzaprav čudež, da je mehiški napadalec zlom lobanje in pretres možganov sploh preživel.
“Že od prvega trenutka po poškodbi so mi zdravniki iskreno povedali, da gre za zelo hudo poškodbo in me informirali o vseh potencialnih tveganjih. V takšnih primerih največkrat ne slišiš ravno tistega, kar bi si želel, toda to je pač del njihovega poklica. Rekli so mi da je čudež, da sem sploh preživel. Kost v lobanji mi je počila, posledično pa sem imel krvavitev v možganih. Na srečo so me zdravniki hitro operirali in pri tem opravili sijajno delo,” je povedal 30-letni nekdanji nogometaš
Benfice in
Atletica.
Visokorasli napadalec je med drugim z novinarji delil tudi to, da se je v času okrevanja pogosto slišal z nekdanjim legendarnim vratarjem
Chealseaja in
Arsenala,
Petrom Cechom, ki je v času svoje kariere utrpel podobno hudo poškodbo lobanje.
“Pogosto sva se slišala z Petrom Cechom. Takoj po nesreči se mi je oglasil in kadarkoli sem ga potreboval je bil tukaj zame. Enkrat je moja ekipa igrala v Londonu in takrat sem se dobil z Petrom, da mi je pokazal čelado, ki jo je nosil po poškodbi. Sploh ga nisem poznal, pa mi je bil pripravljen vselej pomagati in stati ob strani, če sem ga potreboval.”
Mehiški reprezentančni napadalec je povedal še, da nikoli ni obupal nad povratkom na nogometne zelenice – pa čeprav obeti niso bili ravno najboljši. Ni pa najbolj navdušen nad igranjem z zaščitno čelado:
“Nikoli nisem razmišljal o koncu kariere. Vedel sem, da so sicer velike možnosti za takšen scenarij, toda vselej sem bil samozavesten. Verjel sem, da se bom vrnil na nogometne zelenice. Sicer bi raje igral brez zaščitne čelade, toda zdravniki mi tega pač ne dovolijo. Po dolgih devetih mesecih se končno zopet počutim kot nogometaš in komaj sem čakal, da se lahko vrnem na zelenice.”