Je Brazilija dovolj dobra, da osvoji šesti naslov svetovnega prvaka?

Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.

Ah, ta moja Brazilija. Meu Brasil brasileiro. Rad jo imam že od otroštva. Najprej zaradi Amazonije, pustolovskih sanj vsakega mladega avanturista, kasneje pa tudi zaradi nogometa. Angleži so že res izumili nogomet, ampak šele Brazilci so mu dali dušo.

Gledal sem Brazilijo na vseh svetovnih prvenstvih od 1990 naprej. Ko so takrat v Italiji v osmini finala izpadli proti Argentini, sem bil prvič potrt zaradi nogometa. Živo se spomnim argentinskega gola kakih deset minut pred koncem, potem ko so Brazilci zapravili kopico priložnosti. Maradona genialno do Caniggie, Caniggia mimo Taffarela in sanj je bilo konec.

Težko vam opišem, kako srečen sem bil v najstniškem zanosu leta 1994, ko je Roberto Baggio zgrešil tisti famozni penal pod žgočim soncem Pasadene. Tekma sama je bila obupna. Romario in Bebeto sta dala na tem mundialu v ZDA cel kup golov, ampak Italijani so ju povsem nevtralizirali. Prvič v zgodovini se je finale svetovnega prvenstva odločilo z bele točke.

Štiri leta kasneje na Saint-Denisu je Seleção pokopal genialni Zinedine Zidane, jaz pa sem nekaj dni po tem finalu odšel v Brazilijo. Na lastne oči sem se lahko prepričal, da je tam nogomet na vsakem vogalu, da plapola v vetru na vrhu Corcovada, šumi v morskih valovih, ki božajo Copacabano, puhti iz betona neskončnih favel in cvrči pod vročim tropskim soncem.

Okoli sem hodil v dresu mojega ljubega Flamenga in to se nikomur ni zdelo nič čudnega. Še danes imam to majico z reklamnim napisom Petrobras na sprednjem delu in (belo) številko deset na hrbtu. Kupil sem jo na neki stojnici v Riu de Janeiro. Majice Mengãa, Vasca, Fluminenseja, Botafoga in drugih velikih klubov so bile naprodaj povsod. In seveda zlatorumeni dresi državne reprezentance. Originali in ponaredki.

Blodil sem predvsem po osrednjem in južnem delu države in nogomet je res povsod.

Finale v Jokohami leta 2002, ko je Ronaldo s tisto res grdo frizuro na buči povozil Nemce, sem prespal. Bil sem v Havani na Kubi in celo noč pred finalno tekmo sem preživel zunaj. Mulatas y mojitos, tako pač je … Zjutraj me je hotel moj nizozemski znanec zbuditi za tekmo, a preprosto nisem bil v stanju, da se dvignem iz postelje. Se pa dobro spomnim polfinalne zmage proti Turčiji, ki sva jo z bratom gledala na poti na dunajsko letališče v nekem turškem baru.

Takrat je bila Brazilija zadnjič svetovni prvak. Pentacampeão. To je bilo pred 24 leti, ljudje božji! Vsa prvenstva po Koreji in Japonski so bila za Brazilijo precej klavrna. Še posebej tisto leta 2014, ko so se kot domačini povsem osramotili v polfinalu s tistih kriminalnih 1:7 proti Švabom. Meu Deus, kakšna popolna sramota. Popoln razpad sistema.

Skoraj kot Maracanaço leta 1950. Skoraj. Maracanaço bo vedno Maracanaço. O tem porazu proti Urugvaju je bilo napisanih več knjig kot o vseh petih naslovih svetovnega prvaka skupaj. To je dogodek, ko se je Brazilija definirala kot nacija. Če mislite, da je Brazilija kot nacija nastala leta 1822, ko je razglasila neodvisnost od Portugalske, se motite. Če mislite, da je Brazilija kot nacija nastala leta 1889, ko je postala republika, se motite.

Brazilija kot nacija se je rodila tistega usodnega dne pred 200.000 gledalci na štadionu Maracanã. Nogomet je v Braziliji pomembnejši od vsega. To ni floskula.

Na tem svetovnem prvenstvu Brazilci ne blestijo in zdi se, da nimajo kvalitete, da bi konkurirali največjim favoritom kot so Francozi, Španci in Argentinci. Proti Japoncem so se srečno izvlekli, kot so se recimo leta 2014 proti Kolumbijcem. A za vogalom vedno čaka še večja in nevarnejša zver in Don Carlova Brazilija se zdi preveč krhka, tako mentalno kot v smislu nogometne kvalitete, da bi zdržala pritisk 213-milijonske nacije, ki ji ta ekipa pomeni vse.

Prvič imajo tujega selektorja. Don Carlo je šarlatan. To ne mislim kot žalitev. Inzoneiro ali malandro, se temu reče v Latinski Ameriki. Ancelotti je velik trener, ni pa kaj prida taktik, ne glede na to kaj pravijo nekateri njegovi apologeti (James Horncastle na primer). Don Carlo je svojo trenersko kariero zgradil na občutku, karizmi, instinktu. Da ni kaj prida taktik se je videlo, ko je bil trener Evertona, ki je v kontekstu angleške lige precej povprečno moštvo. V takih situacijah mora trener najti rešitve, Ancelotti jih ni. Ne da se vsega »zrihtati« z »dobrimi vibracijami«.

Je pa vrhunski, ko je treba motivirati in sprostiti velike egoistične zvezdnike. Nihče nikoli ne bo znal tega početi bolje kot on. Zato je primeren za vodenje te brazilske ekipe, ki ima kar nekaj primadon, ki mislijo, da so boljše kot v resnici so.

Bo njegova umirjena karizma dovolj za šesti naslov svetovnega prvaka? Najbrž ne. A tudi noben drug selektor ne bi mogel iz te skupine izvleči kaj več od njega. Že proti Japoncem je bilo videti, kaj vse tej ekipi manjka. Ko bodo izzivi še večji, bo to še bolj očitno.

»Meu Brasil brasileiro,« je nekoč pel João Gilberto. »Mulato inzoneiro. Vou cantar-te nos meus versos. Brasil, samba que dá. Bamboleio que faz gingar. O Brasil do meu amor.« (Moja brazilska Brazilija. Igriva mulatka. O tebi bom pel v svojih verzih. Brazilija, samba, ki navdušuje. Zibanje, ki te spravi v gibanje. Brazilija moje ljubezni.)

Mislim, da bo »meu Brasil brasileiro« še nekaj časa čakal na mitski šesti naslov prvaka zemeljske oble … Morda se pa motim, ne bi bilo prvič. Tudi to je lepota nogometa.