Jaka Bijol (foto: Nogomania)
Naravni naslednik Boštjana Cesarja v slovenski reprezentanci je sredi tretje in verjetno zadnje sezone v Udineseju. Jaka Bijol se pripravlja na naslednji korak v karieri. Če bi lahko izbiral, bi izbral Premier League!
Nedavno je bil Jaka Bijol izbran za MVP tekme italijanske Serie A, med Udinesejem in Leccejem. Zanj to sicer ni bila prva tovrstna nagrada, je pa prišla v njegove roke v dobrem obdobju. Branilec slovenske reprezentance se je v svoji tretji sezoni v Vidmu uveljavil kot eden ključnih igralcev Udineseja, hkrati pa je eden od prodajno najbolj zanimivih igralcev italijanskega prvoligaša. Zna se zgoditi, da bo po koncu letošnje sezone prodan v večji klub, potem ko je bilo zanj v zadnjem letu precej zanimanja. Nazadnje sta se zanj zanimala Galatasaray in Fenerbahče, v preteklosti pa so ga zavzeto spremljali tudi skavti Interja, Rome in še nekaterih drugih pomembnejših italijanskih klubov.
Jako Bijola smo obiskali v središču Vidma, kjer živi relativno mirno življenje s svojim dekletom Nežo, sicer študentko medicine. Čeprav ga med našim pogovorom v eni od mestnih kavarn mimoidoči prepoznavajo, nekateri ga tudi prosijo za fotografijo, Bijol ustreže vsakomur. "Lepo je tukaj, mirno, kot lahko vidite sami. Ni tako kot v večjih italijanskih mestih, ni kaosa," pravi Bijol, ki se dobro zaveda, da ima kot profesionalni nogometaš Serie A pravzaprav privilegij, da lahko mirno poseda v središču mesta. V Rimu, Neaplju, Milanu in drugo to ne bi bilo mogoče.
Jaka, v Udineseju se zdite že zelo udomačeni, ste deseti v Serie A. Kako ste zadovoljni s sezono?
Tukaj sem tretjo sezono in ne morem se pritoževati. Lepo je, pa še blizu doma. Tukaj sem zaradi nogometa in zato me veseli, da nam gre boljše kot lansko sezono, ko smo se mučili v boju za obstanek. Na začetku sezone smo imeli težave, predvsem v obrambi. Praktično vsako tekmo sem igral z nekom drugim. Nekateri igralci ne znajo niti angleško, niti italijansko in se je težko ujeti. V zadnjih mesecih smo se uigrali, ujeli. Obstanek imamo že zagotovljen, zdaj seveda rastejo apetiti. Zdaj je lažje, več je svobode, seveda pa tisti, ki se borijo za obstanek v ligi in bodo igrali z nami, pripravljalo težke bitke.
V Serie A ste "padli" iz Rusije, kako vam je uspelo tako hitro priti na raven prve italijanske lige in kateri so bili glavni izzivi?
Zelo hitro se je zgodilo vse skupaj. Imel sem še svežo pogodbo v CSKA, iskreno rečeno nisem razmišljal o prestopu. Ko se je začela vojna, pa so klubi začeli hitro iskati možnosti. Udinese se je oglasil in relativno hitro smo se dogovorili. Ne vem, kako je bilo, vem pa, da gre v moji karieri vse hitro. Včasih še prehitro. Mogoče je bilo odločilno to, da so me v CSKA premikali po igralnih položajih in sem postal branilec. Zagotovo pa je bilo ključno to, da smo, ko sem prišel sem, dobro igrali in zmagovali. Takrat se igralec najlažje vključi.
Preobrazba iz vezista v branilca, ki se je zgodila v CSKA, vam je kariero obrnila na glavo.
Definitivno. Če se to ne bi zgodilo, vprašanje, kje bi bil zdaj. Kot vezist bi verjetno težko prišel do takšne ravni. Moje predispozicije so očitno bolj branilske, čeprav do Rusije nikoli nisem igral kot branilec. Pomembno mi je bilo vedno, da igram in očitno me je to nagradilo.
Že lansko leto je bilo glede vaše prihodnosti kar pestro, januarja letos prav tako. Kako blizu prestopu ste, ste kaj razmišljali v to smer?
Sem razmišljal. Želim si narediti korak naprej, a smo se v klubu lansko leto dogovorili, da počakamo še eno leto, razen v primeru kakšne res hude ponudbe. Po Euru je bilo težko zbrati misli, to je bil vendarle vrhunec kariere, mogoče bi bil pravi trenutek za korak naprej. Tudi zato sem potreboval nekaj časa, da sem prišel k sebi. Po takšnem vrhuncu je treba spet priti v ritem treningov in priznam, da me je malce presekalo, a sem to prebrodil. Potem pa je steklo.
Je vaša prioriteta ostati v Italiji?
Prioriteta ravno ni. Moja želja je od nekdaj okusiti angleški nogomet. Vsaj, da bi poizkusil in videl, kako izgleda. Zdi se mi, da je razlika, da je angleška liga nekaj drugačnega. To pravijo tudi igralci, s katerimi sem se pogovarjal, ki so bili tam, pa tudi, če tam niso igrali, bi si želeli nazaj. To je najboljša liga na svetu.
Ena glavnih ovir pri vašem prestopu je visoka odškodnina, ki jo za vas pričakuje Udinese, ste namreč največ vreden igralec kluba. Kaj spremljate transfermarkt.de in prestopne govorice?
Vsake toliko pa res. Vsak igralec mora pa že vedeti zase, koliko je vreden. Da pa se na koncu zgodi prestop, se mora poklopiti veliko stvari in takrat drugi povedo, koliko si vreden. Udinese je klub, ki ima svojo prestopno politiko. V preteklosti so realizirali številne velike posle, načrte imajo tudi z mano in tudi jaz imam svoje načrte.
Italijanski nekako nogomet sopiha za angleškim, letos so recimo italijanski klubi doživeli pravi fiasko na evropski sceni, reprezentanca se prav tako muči. Kako ga vi vidite?
Tudi v Italiji ljudje živijo za nogomet, imajo nogometno kulturo, lepo je tukaj. Nekateri stadioni so ogromni, kultni, vse to ima svoj čar. Proti Romi v gosteh je recimo vedno lepo igrati, nekaj posebnega je. V Italiji igrajo številni izvrstni igralci. Dogajanje okrog nogometa je ves čas zelo živo, poglejte samo, koliko medijev, portalov obdeluje dogajanje v klubih. Ljudje to berejo, pa tudi, če kaj ne drži. To je nekaj posebnega.
(foto: Nogomania)
Bliža se prva reprezentančna akcija v letu 2025 in z njo boj za obstanek v B ligi narodov. Kaj lahko pričakujemo?
Po uspehu, ki smo ga dosegli, ne smemo leteti. Ne smemo pričakovati, da bomo igrali nogomet, kakršnega recimo nismo sposobni igrati. Štejejo rezultati. Tisto, kar nas je pripeljalo tako daleč, moramo spet najti. Po velikem dosežku vsi upamo, da to ni vrhunec, da smo sposobni še več.
Jeseni sledijo kvalifikacije za uvrstitev na svetovno prvenstvo leta 2026.
Kvalifikacijska skupina je težka, to mislim, da vsi vemo in se tega dobro zavedamo, ampak imamo možnosti. Švedi imajo dva napadalca, ki sodita med najboljše na svetu, imam tudi soigralca Šveda, ki mislim, da bo vpoklican. Švica je znana zgodba, kvalitetna, že nekaj je let odlična. Kosovo je nepredvidljivo, imajo kar precej kvalitete. Po Nemčiji, kjer smo uživali, bi bilo super oditi še v Ameriko.
Pravite, da je bil Euro 2024 vrhunec vaše kariere. Zakaj?
Euro je bil fenomenalen. To je poseben adrenalin in v resnici to težko opišem. Upam, da bom še kdaj doživel kaj podobnega. Verjetno je svoj čar dodalo tudi to, ker je bilo prvenstvo v Nemčiji in je bilo toliko naših navijačev tam. Verjamem, da smo Slovenci kot narod ta turnir maksimalno izkoristili. Mi igralci smo bili skupaj več kot en mesec, dobro smo se povezali in verjamem, da nismo razočarali. Verjamem, da bo ta naša povezanost ostala.
Kako ste doživeli enajstmetrovke proti Portugalske in ali bi bili pripravljeni steljati?
Kaj pa vem ... Nisem bil tako ... Predvsem mislim, da smo dali res vse, kar smo lahko. Nihče si ne more nič očitati in to je najbolj pomembno. Če bi streljal? Pa, bi! Sproščen sem bil, tako dolgo smo igrali. Jah, na koncu lahko rečem samo škoda. No, proti Franciji ne bi smel igrati, mogoče sem si celo malo oddahnil (smeh).
(foto: Nogomania)