Iz zakladnice slovenskega nogometa: Prva nočna tekma po osvoboditvi

Prvo tekmo pod umetno razsvetljavo so si lahko slovenski nogometni navdušenci ogledali že julija 1932, ko je ljubljansko ASK Primorje gostilo dunajski Rapid. Kmalu nato je prvo nočno tekmo odigral tudi njihov veliki rival Ilirija. Toda v času hude gospodarske krize si prav veliko takšnih relativno dragih prireditev slovenski nogomet ni mogel omisliti. In nato je prišla druga svetovna vojna, ki je povsem razdejala Slovenijo.

Kljub težkim razmeram v zgodnjem povojnem obdobju, pa je imela Ljubljana že zelo kmalu po osvoboditvi, septembra 1945, spet priložnost gledati nočno tekmo. Za izvedbo se je odločila novoustanovljena moščanska Svoboda vzhod, neke vrste "duhovna" naslednica predvojnega Slovana. "Nogometaši so delavni ljudje," je zapisal neznan novinar v Slovenskem poročevalcu. "Predvsem so agilni razni predmestni igralci, ki so nekoč živeli le od miloščine velikih klubov, katerim so služili za vzgajanje naraščaja. Predvsem velja to za Svobodo v vzhodnem delu našega mesta, ki se je začela zdaj bohotno razvijati v vseh panogah."

"Skoraj brez vsakega hrupa nas je Svoboda vzhod pred dnevi iznenadila z vestjo, da bo kot enega svojih prvih javnih nastopov priredila nočno nogometno tekmo, prvo po osvoboditvi in še na igrišču povrhu, ki je vse do zdaj skrito in odročno samevalo na mestni periferiji," je poročal Poročevalec. "Načrt je bil sredi drugega dela povsod in med raznimi skrbmi organizacijskega značaja v društvu samem malone drzen, toda če kdaj potem se je to pot pokazalo, da odločna volja in nekaj spretnih rok premaguje vse ovire."

Nasprotnik za to posebno priložnost je bila tržaška mladinska reprezentanca, ki je bila na turneji po Sloveniji. "Tekma je predvsem propagandnega značaja in bo imela svoj poseben čar pri svitu reflektorjev," so poudarili v Poročevalcu. "Važna je za nas Ljubljančane, da navežemo po njej čim tesnejše stike z brati iz Primorja."

Svoboda je imela v svojih vrstah nekaj znanih predvojnih nogometašev. Najbolj zveneče ime je bil vsekakor Miodrag "Vane" Doberlet, ki je že kot najstnik v dvajsetih letih blestel v dresu Ilirije in zabijal gole kot za šalo. Zelo cenjeni so bili tudi Rudolf Zavrl (oče kasnejšega predsednika NZS Rudija Zavrla), Stane Žigon (ki je kasneje uspešno igral za Odred) in brata Nagode, Stanislav in Drago.

Tekma je bila na sporedu v sredo, 6. septembra 1945, na igrišču pri Mladinskem domu na Kodeljevem. To je bilo igrišče bivše katoliške Mladike, na katerem je kot nadobuden smrkavec svoje nogometne veščine pred vojno brusil tudi znani slovenski pisatelj in esejist Marjan Rožanc. "Igrišče bivše Mladike je sicer nekoliko manjše kakor so ostala po Ljubljani, ima pa pri tem nekatere dobre strani (lega!), ki jih bo iznajdljiv gospodar lahko s pridom izkoristil," je pisalo v Slovenskem poročevalcu. "Za sinočnjo predstavo je dobilo še električno razsvetljavo, ki je bila res samo – recimo – časom primerna, vendar pa še zmerom zadostna, da so se igralci kmalu po pričetku razživeli kakor sredi dneva."

Zbralo se je 1500 gledalcev. Moščani so kmalu stisnili Tržačane pred njihov gol in uveljavili svoje izkušnje. Dobro igro so kronali z zadetkoma Doberleta in Nagodeta in na polčas odšli s prednostjo 2:0. "Drugi del igre je bil še prijetnejši za oko in tudi bolj razdražljiv za živce," je bil slikovit neznani novinar Slovenskega poročevalca. Mladi Tržačani so uspeli znižati iz enajstmetrovke, za kaj več pa jim je zmanjkalo moči.

"Čeprav je preciznost igre v danih okoliščinah nekoliko trpela, je vendar v celoti po tehnični strani zadovoljila, ugajali pa so tudi nadvse disciplinirani akterji z obeh strani, tako da je bila vredna lepega okvira, ki jo je obdajal," so zaključili v Poročevalcu.

Svoboda vzhod se kmalu preimenovala v Borec in pod tem imenom nastopila v prvem povojnem slovenskem prvenstvu. Decembra 1946 so jo razpustili in njene najboljše igralce priključili Enotnosti. Na njenem "pogorišču" je nato nastalo Fizkulturno društvo Maks Perc, ki se je kmalu preimenovalo v Slovan.