Iz teorije v prakso: Zdenko Verdenik je kot prvi slovenski trener uspel na Japonskem

Ptujčan Zdenko Verdenik si je trenersko ime ustvaril sredi osemdesetih pri Olimpiji, ki jo je prevzel, ko je bil star le 35 let. Toda že takrat je imel za seboj deset let trenerskih izkušenj, saj je pri rosnih 25 letih prenehal z igranjem nogometa pri Slovanu in se leta 1975 posvetil strokovnemu delu in nadaljevanju študija na Fakulteti za telesno kulturo. Na Kodeljevem je opravljal tudi vlogo trenerja, nato pa je odšel na specializacijo v Köln. Leta 1978 je trboveljski Rudar pripeljal v drugo zvezno ligo, kasneje pa je treniral še Ilirijo in bil svetovalec pri velenjskemu Rudarju.

Po osamosvojitvi se je prvič podal na daljni vzhod. V obdobju 1991-92, še pred ustanovitvijo nove profesionalne japonske nogometne lige J.League, je vodil moštvo ANA iz Yokohame (kasneje Yokohama Flugels), kamor je za napadalca pripeljal tudi Primoža Gliho. Po vrnitvi domov je najprej vodil slovensko reprezentanco do 21 let, leta 1994 pa je postal selektor A reprezentance, ki jo je vodil v dveh kvalifikacijskih ciklusih, za Euro 1996 in svetovno prvenstvo 1998. Po odhodu s selektorskega stolčka je bil leto dni trener dunajske Austrie, v drugi polovici leta 2000 pa se mu je ponovno ponudila priložnost za delo na Japonskem.

Japonski klub JEF United iz Ichihare (mesto jugovzhodno od Tokia, na drugi strani Tokijskega zaliva) je v zaključku sezone zaradi slabih rezultatov odpustil romunskega trenerja Nicolaeja Zamfirja. Verdenik je vodil zadnjih pet tekem, samo eno dobil in kar štiri izgubil, a je moštvo vseeno obstalo v ligi. "Igralci so si na vseh omenjenih tekmah zelo prizadevali, v večini primerov so bili poraženi v podaljških, torej z minimalno razliko," je v knjigi Z Jefom navzgor – Skupaj do zmage zapisal Verdenik. "Iz lige sta izpadla dva, z vidika igralskega kadra močnejša in finančno bogatejša kluba, Kawasaki Frontale in Kyoto Purple Sanga."

Japonci so imeli v tistem obdobju precej drugačen način tekmovanja kot smo ga navajeni v Evropi. Sezona je bila odigrana v koledarskem letu, na podoben način kot v nekaterih južnoameriških državah, kjer se igra po sistemu aperture (otvoritvenega prvenstva) in clausure (zaključnega prvenstva). Le da sta se na Japonskem na koncu za naslov prvaka pomerili obe prvouvrščeni moštvi iz obeh delov sezone, za obstanek v ligi pa je štela skupna razvrstitev. Poleg tega so v primeru neodločenega rezultata igrali podaljške. Zmaga v rednem delu je bila vredna 3 točke, zmaga po podaljšku 2 točki, remi pa 1 točko.

Pred novo sezono, ki se je začela v marcu 2001, je Verdenik skupaj z vodstvom kluba podrobno analiziral igralski kader in pripeljal nekaj okrepitev. Za JEF United sta med drugim podpisala energični bosanski reprezentančni vezist Edin Mujčin, ki je pred tem igral za zagrebški Dinamo, in brezkompromisni slovenski reprezentančni branilec Željko Milinović, ki je bil pred tem član graškega GAK-a.

"Osnovni problem pri vzpostavljanju temeljev za uspešno igro moštva je pomanjkanje samozavesti igralcev," je ugotovil Verdenik. "Po triletnem zaporednem boju za obstanek v ligi so povsem izgubili zaupanje v lastne sposobnosti. Za Japonce je v primerjavi z Evropejci značilna velika psihična občutljivost. Zelo težko jih je prepričati o lastnih sposobnostih, to lahko naredi le zmaga na tekmi." JEF United je bil po mnenju medijev eden glavnih kandidatov za izpad iz lige v sezoni 2001. V anketi mu je neslaven konec napovedalo kar 80% športnih novinarjev.

Začelo se je po pričakovanjih javnosti. V prvem krogu je Jubilo Iwata brez težav porazil Verdenikovo moštvo s 4:1, v drugem pa jih je na domačem terenu porazila še Nagoya Grampus Eight z 2:1 po podaljških. Toda kot se je izkazalo kasneje, je bil Jubilo v prvem delu sezone daleč najboljše moštvo, Nagoya pa je bila prav tako v samem vrhu. Ko jih je v tretjem krogu po podaljških porazil še Kashiwa Reysol, se je zdelo, da je boj za obstanek edina realnost.

V četrtem krogu je JEF United vendarle zabeležil prvo zmago. V gosteh je po podaljških padlo moštvo Avispa Fukuoka, med strelce pa se je vpisal tudi Željko Milinović. Ta uspeh je bil odločilen za dvig samozavesti in Verdenikovi varovanci so začeli nizati dobre rezultate. Najbolj odmevna je bila vsekakor zmaga nad aktualnimi državnimi prvaki Kashima Antlers, ki jih je klub iz Ichihare premagal z 2:0. "Jasen koncept, disciplina v igri, velika borbenost, igra na rezultat," je Verdenik lakonično opisal razloge za dobro serijo.

Ekipa, ki je v drugem delu sezone 2000 zasedla zadnje mesto in v skupni razvrstitvi komaj obstala v ligi, je v prvem delu sezone 2001 končala na drugem mestu, devet točk za nedosegljivim Jubilom iz Iwate. "Igralno situacijski pristop v procesu treniranja, napadalna usmeritev v igri in upoštevanje japonskih kulturnih značilnosti pri delu z igralci in v življenju kluba so se pokazali za izredno uspešne," je ocenil ptujski strokovnjak.

V drugem delu sezone JEF United sicer ni bil več tako zelo uspešen, kljub temu pa je Verdenikovo moštvo zasedlo visoko peto mesto, kar je na koncu zadostovalo za skupno tretje mesto, takoj za obema finalistoma, Jubilom in Kashimo. Kako absurden je bil ta sistem, v katerem sta prvaka obeh delov sezone med seboj igrala za končni naslov, je pokazala prav sezona 2001, ko je imel Jubilo Iwata v skupni razvrstitvi 71 točk, Kashima Antlers pa le 54, samo štiri več od Verdenikovega JEF-a. V finalu so zmagali Kashima Antlers (2:2, 1:0) in se uvrstili v azijsko ligo prvakov.

Uspeh z enim najmanjših japonskih prvoligašev (slaba gledanost, zastarel štadion) je Zdenku Verdeniku dvignil ugled do te mere, da je v naslednji sezoni, 2002, dobil službo pri precej večjemu klubu, Nagoya Grampus Eight, kjer je nekaj let pred tem deloval Arsene Wenger, igral pa Dragan Stojković. Z Nagoyo Verdeniku ni uspelo ponoviti uspehov iz Ichihare, zato je bil avgusta 2003 odpuščen. Nato je postal trener kluba Vegalta Sendai v drugi japonski ligi, s katerim se mu ni uspelo uvrstiti v višji rang tekmovanja.

Desetletje kasneje se mu je ponovno ponudila priložnost za delo v J.League. Leta 2012 je prevzel klub Omiya Ardija in s seboj pripeljal tudi dva slovenska napadalca, Milivoja Novakovića in Zlatana Ljubijankića. Čeprav je z Omiyo zanesljivo obstal v ligi, kar je bil osnovni cilj pred sezono, je moral v naslednji sezoni, avgusta 2013, po petih zaporednih porazih zapustiti klub iz severnega predmestja Tokia. S tem se je končala še zadnja daljnovzhodna epizoda slovenskega strokovnjaka, ki je bil po Branku Elsnerju šele drugi slovenski trener, ki se je uspel uveljaviti v tujini.

"Komunikacija trenerja z japonskimi igralci naj bo sproščena in svobodna," je Zdenko Verdenik strnil svoje vtise o delu v povsem drugačnem kulturnem okolju. "Pomembna je tudi povratna informacija igralcev trenerju, zato so nujni individualni razgovori. Zlasti se je potrebno pogovarjati z igralci, ki manj igrajo, saj imajo težave z motivacijo. V komunikaciji z igralci je treba uporabljati čim enostavnejše besede in čim manj abstraktnih pojmov. Vse je treba preizkusiti v praksi in pogosto ponavljati. Kakršno koli spreminjanje utečenih zadev v procesu treniranja ali tekmovanja je pri Japoncih zelo občutljivo in spremljano z nezaupanjem."