Inter (foto: Getty Images)
Uvrstitev Interja v finale lige prvakov je z vidika veličine kluba in tradicije logična in nič kaj pretirano nenavadna, a to ne prikriva dejstva, da se je v finale največje tekme uvrstil klub, ki ima goro težav.
V moderni zgodovini lige prvakov se redko dogaja, da se v finale uvrsti ekipa, ki ne sodi vsaj v širši evropski vrh. V zadnjem desetletju je bila še največja 'anomalija' londonski Tottenham, ki se je leta 2019 v finalu pomeril z Liverpoolom, v letu 2023 pa je za še večje presenečenje poskrbel milanski Inter.
Inter je velikan evropskega nogometa, ki po svojem statusu, tradiciji in prestižu sodi v evropski vrh, vendar pa najbrž ni prav malo takšnih, ki bi milansko zasedbo umestili med deset najbolj kakovostnih v evropskem nogometu. Inter je na poti do finala podiral tabuje, nepisane zakone in teorije, demantiral vse napovedi in je zdaj le še devetdeset minut daleč od tega, da bo okronan za najboljšega v Evropi. Tudi v to, kakor v marsikaj prej na poti do finala, ne verjame nihče, toda …
Kako je Inter podiral nepisane zakone, ki naj bi definirali uspešne ekipe?
Inter je izrazito stara ekipa
Povprečna starost kadra Interja znaša kar 28.5 let, vidne vloge pa v ekipi igrajo igralci, ki štejejo krepko čez 30 let. Takšni so denimo Edin Džeko, Matteo Darmian, Francesco Acerbi ali Henrikh Mkhtaryan, ki vsi štejejo celo več kot 33 let, a kljub temu igrajo celo osrednje vloge. Najmlajši pomemben člen moštva je Alessandro Bastoni s 24 leti, v rotaciji Simoneja Inzaghija je mlajši le Albanec Kristian Asllani (21 let), ki pa v ligi prvakov igra bolj ali manj vlogo statista.
Trener je bil do zadnjega mesca izredno nestabilen
Septembra lani so italijanski mediji poročali, da je imel Simone Inzaghi ultimat vodstva ter zgolj še dve tekmi časa, da preživi 'metlo', nezadovoljstvo pa se je zavleklo tudi v novo leto. Marca letos so bile zgodbe o njegovem odhodu znova redno na meniju, a je obveljalo prepričanje, da Inter vztraja z njim predvsem zato, ker nima primernega naslednika in ker si v trenutni zahtevni finančni situaciji ne more naložiti še bremena njegove odpravnine. V normalnih razmerah bi bil Inzaghi v letošnji tako vsaj že dvakrat 'bivši'.
Inter je bil v celotni sezoni zares v formi le v zadnjem mesecu
Inter je v Serie A izgubil kar enajst tekem, pravo formo pa je zares ujel le enkrat – ko je bilo to najbolj potrebno. V zadnjem mesecu dni je nanizal osem zaporednih zmag, v tej seriji premagoval Lazio, Juventus, Romo, dvakrat Milan in Veroni v gosteh zabil šest golov, pred tem pa je na devetih tekmah zabeležil le eno zmago, štiri remije in štiri poraze. Inter je torej dokazal, da lahko klub še tako nesrečno in neuspešno sezono ob ugodnem spletu okoliščin reši v enem samem mesecu.
Finančne težave so kričeče, Inter bo v finalu lige prvakov igral brez sponzorja na dresu
Večina težav Interja ima enak skupni imenovalec – finančno krizo. Klub je že več kot leto dni naprodaj, operativno lahko posluje zgolj po zaslugi kratkoročnih posojil, ki jih bo moral vrniti najkasneje do naslednjega leta, vmes pa je celo izgubil svojega glavnega pokrovitelja, podjetje Digitalbits iz kripto industrije. Omenjeno podjetje ni plačalo niti enega evra od kar 25 milijonov evrov vredne sponzorske pogodbe, zato ga je Inter odstranil s svojih dresov in bo skušal pravico poiskati na sodišču. Inter bo tako celo prvi klub v finalu lige prvakov po Barceloni leta 2011, ki bo v velikem finalu zaigral brez logotipa glavnega pokrovitelja na dresu. Inter je v sezoni 2021/22 posloval z 140 milijoni evrov izgube, dolg pa znaša kar 400 milijonov evrov, kar je daleč največ med vsemi klubi v Serie A.
Številna velika imena so se ohladila, prava osvežitev v moštvu je le Federico Dimarco
Inter v letošnji sezoni nima prav veliko zares vročih igralcev, sploh če ga gledamo skozi prizmo ekipe, ki bo zaigrala v finalu lige prvakov. Najbolj vroč je prvi klubski zvezdnik Lautaro Martinez, ki je skupno dosegel 25 golov, nekateri igralci, ki so igrali zelo pomembne vloge ob zadnjem scudettu pa so se v letošnji sezoni precej ohladili. To najbolj velja za Romeluja Lukakuja, ki je postal le rezervist, precej boljše predstave pa sta v preteklosti kazala tudi Stefan de Vrij in nekoč nepogrešljivi Marcelo Brozović.
Morda ključen razlog za uvrstitev v finale – ugoden žreb v končnici
Inter je v ligi prvakov preživel dve skrajnosti. V skupinskem delu je v troboju z Bayernom in Barcelono zasedel drugo mesto in bil tako neposredno kriv za izpad kasnejših španskih prvakov, nato pa je imel na poti do finale precej ugoden žreb. Še največ dela je imel v osmini finala z najlažjim nasprotnikom v playoffu, Portom, nato je izločil Benfico in v polfinalu še Milan – čeprav so vse tri ekipe že osvajale evropske naslove, trenutno nobena od njih ne sodi v sam evropski vrh. Takšna pot do finala resnici na ljubo ni nič pretirano novega – tudi v prejšnji sezoni se je Liverpool do finala prebil preko Interja, Benfice in Villarreala.