Hrvati izpustili, Švicarji zgrabili

Petega marca sta se v švicarskem St Gallnu pomerili reprezentanci Švice in Hrvaške. Tekma, kljub dejstvu, da smo na delu videli kar nekaj odličnih nogometašev iz največjih evropskih klubov, ni bila v resnici nič drugega kot običajen prijateljski preizkus v luči poletnega nastopa obeh reprezentanc na svetovnem prvenstvu. Končala se je z izidom 2:2 in bila, vsaj pri večini sodelujočih in tudi opazovalcev, hitro pozabljena. Josip Drmić pa je ne bo kar tako pozabil. Verjetno se je bo spominjal vse svoje življenje. Prijateljska tekma proti Hrvaški je bila zanj posebna. Opomnila ga je na dejstvo, da poti nazaj zanj, v preteklih letih sicer člana mladih in tudi olimpijske švicarske reprezentance, ni. Hrvaška, za katero bi, kot namigujeta že njegovo ime in priimek, prav tako lahko igral, je bila zanj izgubljena že leta 2012, ko ga je selektor Ottmar Hitzfeld tedaj še kot vzhajajočega upa Züricha poslal v igro na tekmi proti Albaniji. Posebna pa je bila tudi zato, ker je prav proti Hrvaški Drmić zabil svoj reprezentančni prvenec.

Če je bilo to maščevanje, ker ga po njegovih besedah Hrvati nikoli niso odkrito vabili v reprezentanco, Drmić ni nikoli povedal. "Žal mi je, ker ne morem igrati za Hrvaško. Nihče me ni nikoli klical," je priznal 21-letnik in razkril celo, da si je med ogrevanjem pred tekmo v mislih požvižgaval hrvaško državno himno. Nogomet je poln nasprotij in tudi v njegovem primeru je dokazal, da zna biti izjemno nepredvidljiv. Namesto obžalovanja je Drmića, ko je v rdečem dresu poslušal "Lijepo njihovo", preletela velika mera motivacije. "Zame je ta tekma nekaj posebnega, seveda sem zelo motiviran," je dejal pred tekmo. In res, Drmić, zavedajoč se svojih korenin in nekoč očitno pripravljen igrati za kockaste, je naposled zaigral proti svojim in jim zabil tudi dva zadetka. Maščeval se svojim rojakom s tem verjetno ni (zaradi hude konkurence verjetno ne bi bil v prvem planu), konec koncev v konici hrvaškega napada igra nemški in evropski prvak Mario Mandžukić, je pa Drmić zagotovo dobil posebno zadoščenje. Nakazal je namreč, da bi na Hrvaškem njegovo neigranje v kockastem dresu nekoč lahko obžalovali.

Drmićeva zadetka v St Gallnu nista bila plod naključij, še manj plod emocij in zgolj silne motivacije. Prav tako ni bil neupravičen vik in krik, ki so ga okrog njegove reprezentančne prihodnosti zganjali v Švici in na Hrvaškem. Josip Drmić že vso sezono dokazuje, da se razvija v odličnega napadalca, ki je s 16 doseženimi zadetki trenutno drugi strelec nemške Bundeslige. Enega več je zabil le njegov nesojeni reprezentančni soigralec Mario Mandžukić, ki pa ima vendarle privilegij, da ga z žogami zalagajo evropski prvaki in velemojstri nogometne igre. Drmić, čeprav resnici na ljubo celotna ekipa dela predvsem zanj, te sreče nima. Z Nürnbergom, ki ga je lani poleti kot tretjega strelca švicarske lige (13 zadetkov) za dva milijona evrov pripeljal iz Züricha, se namreč bori za obstanek v Bundesligi.

Nürnberg zdaj pravzaprav bije dve bitki, za obstanek in tudi za Josipa Drmića. Če se slučajno zgodi, da bavarski klub ne bo obstal v prvi ligi, se bo aktivirala odkupna klavzula v igralčevi pogodbi, po kateri bi njegov novi klub drugega strelca Bundeslige lahko dobil za vsega 3,5 milijona evrov! Strah Nürnberga pa je še večji, ker naj bi imel Drmić v svoji pogodbi zapisano tudi splošno odkupno klavzulo za dvakratnik tega zneska. Manj kot sedem milijonov evrov za nogometaša, ki je do marca zabil 16 golov v Bundesligi in bo igral na svetovnem prvenstvu? Sliši se kot super posel in Arsene Wenger, mojster tovrstnega manevriranja, bi Drmića , ki lahko igra na krilih ali pa v konici napada, z veseljem vzel na "zadnje brušenje" (pred morebitnim sanjskim prestopom). Olivier Giroud bi vsekakor potreboval soigralca takšnega kova.

"Ne vem, kaj se bo zgodilo poleti," pa pravi Drmić in tako odgovarja na namigovanja Lotharja Matthäusa, ki (domnevno) razkriva, da je Drmićev prestop v z nemškimi nogometaši že lepo popolnjeni Arsenal praktično že dogovorjen. Kakorkoli že, Josip Drmić je že v svoji prvi sezoni v nemškem prvenstvu nakazal, da bi lahko bila pred njim še lepa kariera. Če se bo odvijala v Berlinu, Leverkusnu, Londonu ali pa nemara še vedno v Nürnbergu, bo pokazal čas. Drmiću se v tem trenutku nikamor ne mudi. Po zaključku klubske sezone ga namreč čaka svetovno prvenstvo, šele nato bo prišel na vrsto čas za razmislek. Drmić je lahko miren, Hrvati, ker jim grozi, da so se prelahko odrekli kakovostnemu napadalcu, pa kljub še vedno odičnemu (ne pa tudi večnemu) Mariu Mandžukiću malce manj.