Hrvaške zlate ere je konec, čas je za boleče odločitve

Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.

Ko je norveški sodnik Espen Eskas v petnajsti (!) minuti dodatka vendarle odpisal konec tekme med Hrvaško in Portugalsko v Torontu, je to pomenilo konec neke ere hrvaške nogometne reprezentance. Poslavlja se Luka Modrić, verjetno pa tudi selektor Zlatko Dalić, čeprav o tem takoj po tekmi ni želel govoriti.

"Kako naprej po svetovnem prvenstvu? Nimam komentarja, o tem bomo govorili kasneje," je dejal najuspešnejši selektor v hrvaški zgodovini. "Ta reprezentanca ima senatorje, ampak prihajajo mlajši in čas je, da oni prevzamejo glavne vloge."

Povprečna starost hrvaškega kadra na severnoameriškem mundialu je bila 28,4 leta, kar pomeni da so bili deveta najstarejša reprezentanca. Trideset let je preseglo sedem igralcev: vratar Dominik Livaković (31), vezist Mateo Kovačić (32), vezist Mario Pašalić (31), kapetan Luka Modrić (40), levo krilo Ivan Perišić (37), napadalec Matej Kramarić (35) in napadalec Ante Budimir (34). Tudi število igralcev, ki so stari 28 in 29 let ni majhno: Marin Pongračić, Martin Erlić, Duje Čaleta-Car, Kristijan Jakić, Nikola Vlašić in Petar Musa.

Igralcev, ki bi jih v nogometnem smislu smatrali za mlade (kategorija U23), je bilo relativno malo. Najmlajši v kadru je bil 19-letni branilec Luka Vušković, z 22 leti mu sledi Petar Sučić, njegov bratranec Luka Sučić ima 23 let, kot tudi Martin Baturina in nesrečni Igor Matanović, katerega frizura je bila kriva za razveljavljen gol v 103. minuti.

Zdi se, da so Hrvati nekoliko "zaspali na lovorikah", če se lahko tako izrazimo in niso pravočasno osvežili reprezentance, ki je od leta 2018 do danes dosegla vse te izjemne uspehe. Glavna težava je seveda v tem, da dežela z manj kot štirimi milijoni prebivalcev ne more imeti neskončne produkcijske linije vrhunskih igralcev.

V Dinamovi in Hajdukovi nogometni šoli ima Hrvaška sicer odlično zaslombo za konstantno produkcijo zelo dobrih igralcev, ki jih nato hrvaški klubi lansirajo v tujino, vendar je seveda težko pričakovati, da bo v vsaki generaciji nastal kak Luka Modrić, Mateo Kovačić ali Ivan Perišić. Ali če se ozremo nekoliko nazaj in pogledamo moštvo, ki je bilo srebrno leta 2018 in bronasto leta 2022 kak Ivan Rakitić, Mario Mandžukić, Dejan Lovren ali Marcelo Brozović.

Hrvati so to zadnje svetovno prvenstvo odigrali "na izkušnje", kot pravimo, vendar se je zdaj čas iztekel. Ob ogledu njihovih tekem je bilo nevtralnemu opazovalcu jasno, da to ni več tista ekipa izpred štirih ali osmih let. V njej je bilo precej manj kvalitete in precej manj zanosa.

Ko so jih Angleži v tistem drugem polčasu prve tekme razbili kot otroke, se je že zdelo, da je to labodji spev. Potem so se nekako sestavili in z nekaj sreče in odločnosti in veliko "inata" premagali Panamo in Gano, prvi polčas proti Portugalcem pa je bil spet precej slab. V drugem delu so spet pokazali nekaj več, a na koncu je bilo to premalo. Zaključek je bil sicer res dramatičen, o enajstmetrovki za Portugalsko bi se dalo diskutirati, toda vse to ne more skriti dejstva, da tej ekipi manjka nekaj, kar so prejšnje generacije imele – ščepec vrhunskosti.

Pomladitev bo verjetno boleča, toda Hrvaška je nogometna dežela, njena nogometna "mašinerija" pa je dobro naoljena. Rezultate iz 2018 in 2022 bo težko ponoviti, vendar je treba poudariti, da so bili ti dosežki "nenormalni«"za tako majhno državo, ki se mora ob tem seveda zanašati tudi na diasporo.

V podobni situaciji je Hrvaška že bila po svetovnem prvenstvu leta 2002 na Japonskem in v Koreji. Takrat so se poslovili še zadnji ostanki "bronćanih" iz Francije '98, sprememba generacije pa ni prinesla adekvatnih zamenjav. To je pač usoda manjših nacij, nemogoče je vzdrževati neverjetno visoke standarde iz leta v leto.

Sploh pa je nemogoče pričakovati, da je mogoče konstantno "proizvajati" takšne unikatne in izvenserijske igralce, kakršen je (bil) Luka Modrić. Takšen igralec se ne rodi vsak dan.

Hrvaško nogometno zvezo čaka veliko dela in nekaj težkih odločitev.