Grdi raček z belo rokavico

Unidade, luta, progresso. Enotnost, boj, napredek. Tri besede, ki bi lahko izvrstno opisale reprezentanco Portugalske z letošnjega evropskega v nogometu, so tudi besede, ki jih je za svoj državni moto izbrala Gvineja Bissau. Zahodnoafriška republika vse od svoje ustanovitve kot portugalska kolonija nogometno ni vzcvetela in se nikoli ni uvrstila na Afriški pokal narodov, kaj šele svetovno prvenstvo. Do letos. Gvineja Bissau je bila eno največjih presenečenj kvalifikacij in samo v primeru, da bo uspela pritožba Zambije (ta trdi, da je v gvinejskih vratih branil Senegalec), bodo tamkajšnji navijači ostali brez prvega velikega tekmovanja. V vsakem primeru bo to zares veliko nogometno leto za državo z obal Atlantskega oceana. Svetu je namreč dala tudi junaka Eura 2016, strelca zmagovitega zadetka za prvi veliki naslov portugalske reprezentance – Ederja.
 

Nogometaš s polnim imenom Ederzito Antonio Macedo Lopes se je kmalu po rojstvu z družino prebil do Lizbone in medtem, ko se je Evropa ukvarjala s padcem berlinskega zidu, razpadom Jugoslavije in še čim, je bila politična ureditev na stari celini najbrž zadnja misel, ki so ji v glavi imeli Lopesovi. V prvem planu je bilo golo preživetje in odločili so se, da sina pošljejo v internat Lar O Girassol v bližini univerzitetne Coimbre v osrčju Portugalske. Čeprav mu je njegova ljubezen do nogometa velikokrat povzročala težave, je tam ostal tudi med igranjem v polprofesionalnem tretjeligaškem klubu Tourizenseju. Motilo ga ni niti 70 kilometrov vožnje, dobil je tudi prvo pravo plačo (400 evrov na mesec), ki jo je pridno pošiljal domačim. Njegove dobre predstave so mu leta 2008 odprle vrata coimbrske Academice, kjer je zaradi podobnosti z Emmanuelom Adebayorjem postal znan kot "Ederbayor".
 

Zares je vzletel leta 2012, ko je v dresu Brage morda celo prvič v profesionalni karieri začel zadevati kot za stavo. S 13 zadetki na 18 ligaških preizkušnjah je nase opozoril tudi nekatere evropske velikane, ki so ga lahko spremljali tudi na tekmah Lige prvakov. Manchester United je v zadnji sezoni Sira Alexa Fergusona na Old Traffordu zaostajal že z 0:2, ko je Eder, ki se je pri Bragi kalil ob boku veterana Alana, slednjega tudi našel za njegov drugi zadetek večera. Ederjev izjemen prodor mimo Michaela Carricka ni bil tako odmeven kot bi bil, če bi to uspelo denimo Naniju, ki se je z Unitedom kasneje veselil velikega preobrata. Še posebej je Ederja cenil rojak Andre Villas-Boas, ki ga je od blizu spoznal med delovanjem v Coimbri, v tistem času pa je ravno prevzel Tottenham in iskal klasičnega napadalca.



Toda 1,90 metra visoki strelec ni imel sreče. Februarja 2013, še preden bi Spursi ali kakšen drug večji klub potrkal na vrata Brage, si je Eder strgal kolenske vezi in izpustil tudi večji del naslednje sezone. Po tem, ko je v naslednji sezoni zbral solidnih 13 zadetkov, ga je Braga brez pretiranega pompa spustila k Swansea Cityju in portugalski napadalec je tako le dočakal svojo priložnost v Angliji. A tudi tokrat se planeti niso poravnali v njegov prid, začel je le peščico tekem in prednost je imel po konstituciji zelo podobni Francoz Bafetimbi Gomis. V ekipi Garryja Monka je postajalo vedno težje tudi zaradi vedno bolj grozeče bitke za obstanek, ki pa jo je do zimskega prestopnega roka Eder večinoma spremljal s klopi. Nato pa je poklical Lille. Kljub temu, da so izgubili okoli štiri milijone evrov (zanj so jih plačali več kot šest), so bili pri Swanseaju zadovoljni, ko so lahko Portugalca brez enega samega zadetka v majici kluba s stadiona Liberty poslali v Francijo.

Tam ga je trener Frederic Antonetti sprejel odprtih rok in dejal, da je  njegov novi varovanec "bojevnik v konici napada". Prav takšen nogometaš je nekdanjemu klubu Milenka Ačimovića manjkal, vse od Ederjevega debija v mesecu februarju je število zadetkov (in zmag) poskočilo – Portugalec je šestkrat zatresel mreže nasprotnikov, medtem ko se je Lille, ki je tako kot njegova Coimbra veliko univerzitetno mesto, povzpel s petnajstega na kar peto mesto in bo v novi sezoni igral Ligo Evropa. A le redki so menili, da je to dovolj za vpoklic v reprezentanco, za katero je postavni strelec zabijal le na prijateljskih tekmah. Portugalski navijači so ga uvrščali na praktično vsak seznam nogometašev, ki bi se jih z veseljem odpovedali pred odhodom na Euro 2016. Selektor Fernando Santos je prav tako dvomil, a po odločitvi, da na prvenstvu preizkusi po eni strani revolucionarno, po drugi strani pa arhaično postavitev 4-4-2, je našel mesto za Ederja v ekipi. Ne sicer v prvi postavi, čeprav je (pozor!) leto prej na prijateljski tekmi z Italijo (1:0) v zadnjih minutah zabil svoj reprezentančni prvenec po klasični podaji Ricarda Quaresme z zunanjim delom stopala. Zakaj pozor? Tudi takrat na zelenici ni bilo Cristiana Ronalda …
 

Še preden je Eder v finalu Eura 2016 postal eden najbolj nepričakovanih junakov kakšnega velikega športnega dogodka vseh časov, je moral Eder preživeti udarce iz tam, kjer najbolj bolijo – iz  domovine, kjer so menili, da bi si mesto v ekipi bolj zaslužil prvi mož Crvene zvezde Hugo Vieira ali celo Bruno Moreira, ki igra na Tajskem. Samo trije zadetki z 28 tekem, vse je prispeval na prijateljskih obračunih, mu niso naredili nobenih uslug. Kot tudi ne na stopi na poraznem SP 2014 v "domači" Braziliji, kjer so Portugalci z načetim Ronaldom pogoreli na celi črti. Tudi na vseh tekmah francoskega turnirja je bil Eder do finala zgolj nepomemben rezervist. Pred prihodom v Francijo je užival v izraženem zaupanju selektorja Santosa, ki je opozarjal, da je bil Eder med najboljšimi zimskimi nakupi Ligue 1, in da so nogometaši na njegovem položaju vedno deležni kritik. Kljub temu, da so ga imeli rojaki vedno v zobeh, je na Euro prišel samozavesten.


 

"Še vedno moram delati. V zadnjem času mi je šlo vse dobro od rok in z delom dosežeš vse. Prepričan sem, da bom zabil na evropskem prvenstvu, pomembno pa je pomagati reprezentanci v vsaki minuti, priti v igro in pomagati – to je najpomembneje," je preroško po zmagi in novem zadetku proti Estoniji dejal Eder. Kasneje se je tik pred začetkom prvenstva pošalil ob vprašanju o tem, kdo bo najboljši strelec prvenstva: "Ne vem … Jaz bom!" Navijači Lilla so lahko spoznali tudi njegovo belo rokavico, s katero je prvič proslavil zadetek še v majici Brage v finalu portugalskega pokala. "Predstavlja vse ovire, ki sem jih moral preskočiti v mojem življenju. In to je cilj – da imam voljo, da lahko ciljem tudi sledim," je sedmo silo v Franciji podučil Eder. V domovini je rojake k večji podpori napadalca pozval vezist šampionskega Porta Costinha, ki zdaj kot trener vodi Ederjevo Academico.

Ko je že kazalo, da bo Eder zgolj slepi potnik v reprezentanci, ki bo spet ostala pred vrati raja, pa so se poravnali planeti, s katerimi je imel prej toliko težav. Usoda je hotela, da na zelenici spet ni bilo Ronalda – kapetan je moral šokantno z zelenice zaradi poškodbe, Santos pa je Ederja nato poslal na zelenico namesto enega izmed odkritij prvenstva Renata Sanchesa. Brez Ronalda v konici napada je Eder našel nekaj prostora, ki ga v postavitvi 4-4-2 seveda nikoli ne bi dobil. A to je bila njegova noč, kot strela z jasnega je v podaljšku po tem, ko je vstopil v 79. minuti, najprej srečno izsilil prosti strel blizu roba kazenskega prostora, čeprav je z roko igral sam. Raphaël Guerreiro je zadel prečko, Laurent Koscielny pa je že prej dobil rumeni karton zaradi dvoboja z Ederjem, v katerem ni storil prav nič narobe. Kdo ve, če bi se Eder tako zlahka sprehodil proti robu kazenskega prostora in ob Koscielnyju in Samuelu Umtitiju (tudi novi član Barcelone je z naslednjim prekrškom tvegal izključitev) natančno meril ob vratnico Huga Llorisa. Bela rokavica je prišla na zelenico Stade de Franca. Finale je bil že okoli dvanajst minut pred zadnjim žvižgom Marka Clattenburga odločen.

"Cristiano Ronaldo mi je rekel, da bom zabil zmagoviti zadetek. Vse odkar me je selektor vpoklical, sem imel občutek, da se zaveda mojih kvalitet," je kasneje povedal Eder. Dve leti in pol po smrtilegendarnega Eusebia, panterja iz Mozambika, je Portugalski tako želeni naslov prinesel nogometaš s koreninami z druge polovice črne celine. Eusebievih devet zadetkov z mundiala v Angliji leta 1966 ni bilo dovolj za kaj več kot tretje mesto. Letos je bil v Franciji dovolj le eden – Ederjev. "Eder je bil grdi raček, zdaj pa je prelep labod," se je smejalo selektorju Santosu. Nekje tam zgoraj je kozarec nebeškega šampanjca popil tudi Eusebio. Skupaj s Portugalci si ga je pošteno zaslužil.