
Franz Beckenbauer (foto: uradna spletna stran kluba)
Franz Beckenbauer je bil spoštovan po celem svetu. Ugled si je prislužil na in pozneje tudi ob igrišču. Der Kaiser v zgodovino odhaja kot eden največjih vseh časov.
Premlad sem, da bi kdaj videl igrati
Franza Beckenabuerja. Zelo dobro pa se ga spominjam kot selektorja
Zahodne Nemčije na
svetovnem prvenstvu v Italiji leta 1990. Visok, eleganten, v temnem suknjiču, beli srajci in z obvezno kravato, je stal ob robu igrišča, opazno živčen a vseeno navzven miren in zbran. Berlinski zid je že padel in Nemčija je bila tik pred združitvijo. Pričakovanje celotnega nemškega naroda je pritiskalo na pleča njihove največje nogometne ikone vseh časov.
Finale na rimskem
Olimpicu proti
Argentini, ki jo je na igrišču vodil od drog in divjega življenjskega sloga izmučeni
Diego Armando Maradona, je bil epski. Ne zaradi dobrega nogometa, pač pa zaradi epohalnih, grandioznih osebnosti, ki sta si stali nasproti. Na eni strani največji nemški nogometaš vseh časov, ki je naslov svetovnega prvaka kot igralec osvojil leta 1974 in na drugi strani največji argentinski (in svetovni) nogometaš vseh časov, ki je Kaiserju Franzu pred štirimi leti v Mehiki, na kultnem štadionu Azteca, s svojo genialnostjo izmaknil naslov svetovnega prvaka.
Toda Beckenbauer je bil vedno nepopustljiv. Leta 1970, prav tako v Mehiki, pod žgočim poletnim soncem, si je na polfinalni tekmi proti Italiji izpahnil ramo. Ker pa je selektor
Helmut Schön že izkoristil obe menjavi, ni želel pustiti na cedilu svojih soigralcev. Stisnil je zobe in odigral do konca. Dve desetletji kasneje je prav v Italiji še drugič osvojil naslov svetovnega prvaka. Proti Maradoni. Proti Argentini, ki ni hotela umreti. Toda Nemci so vedno igrali do konca. Do zadnjega diha. Do zadnje kaplje krvi. In te mentalitete ni nihče poosebljal bolj kot
Der Kaiser.
Šest minut pred koncem tekme je teatralni mehiški sodnik (Beckenbauerjeva usoda: Mehika, Italija, Argentina) Edgardo Codesal dosodil sumljivo enajstmetrovko za Nemce.
Lothar Mattheus, naravni Beckenbauerjev naslednik na igrišču in redni izvajalec enajstmetrovk za Die Manschaft je podlegel pritisku. Na Beckenbauerjevo veliko presenečenje ni želel izvajati strela z bele točke proti argentinskemu vratarju Sergiu Goycochei, ki je na tem prvenstvu ubranil že štiri enajstmetrovke. Dragoljubu Brnoviću in Faruku Hadžibegiću v četrtfinalu proti Jugoslaviji ter Robertu Donadoniju in Aldu Sereni v polfinalu proti Italiji.
Zato je enajstmetrovko izvajal
Andreas Brehme. In zadel. In Kaiser Franz je bil še drugič v svoji nogometni karieri svetovni prvak. In prvi po
Mariu Zagallu, ki je najprestižnejši naslov v nogometu osvojil tako v igralski kot tudi trenerski vlogi.
Franz Anton Beckenbauer se je rodil nekaj mesecev po koncu druge svetovne vojne. Odraščal je v razrušeni povojni Nemčiji, ki si je lizala globoke rane in se soočala s svojimi strašnimi grehi. Čeprav je kot otrok navijal za
München 1860, se je kot štirinajstletnik pridružil mladinskemu pogonu Bayerna. In ostalo je zgodovina.
Kot nogometaš, človek in ikona je poosebljal novo, demokratično, optimistično Nemčijo, ki se je dvignila iz pepela. Pri dvajsetih je igral svoje prvo finale svetovnega prvenstva. Na londonskem Wembleyu. Proti Bobbyju Charltonu. Angleži so tisto finale ukradli s fantomskim golom, ki ga ni bilo. Legenda pravi, da je sovjetski stranski sodnik, Azerbajdžanec Tofiq Bahramov, ki je gol priznal, na smrtni postelji na vprašanje, če je žoga res prešla črto, odgovoril: "
Stalingrad."
Štiri leta kasneje so se Zahodni Nemci in Angleži srečali v četrtfinalu v Mehiki. Beckenbauer je zabil enega od golov za zmago s 3:2. Leta 1974 se je moral Beckenbauer v finalu na domačem terenu, na Olimpijskem štadionu v rodnem Münchnu, soočiti z totalnim nogometom
Johana Cruyffa. Dvoboj velikanov. Dvoboj mentalitet. Dvoboj dveh ikon dvajsetega stoletja. In takrat mu je vendarle uspelo. V domačem mestu, pred domačim občinstvom je kot kapetan dvignil pokal za svetovnega prvaka.
Tudi z Bayernom je osvojil vse, kar se je osvojiti dalo. In tik preden je leta 1977 odšel v Ameriko, je poskrbel za prestop
Braneta Oblaka v bavarskega velikana. V končnici sezone 1976/77, ko je Oblak igral za Schalke, ga je Beckenbauer kar na igrišču vprašal, če bi prestopil v Bayern. Med tekmo. Brane je mislil, da je provokacija. Pa ni bila. Po tekmi sta se dobila pred garderobo in Beckenbauer je ponovil vprašanje. Po koncu sezone je bil prestop realiziran.
Toda najboljši slovenski in najboljši nemški nogometaš vseh časov nikoli nista igrala skupaj. Beckenbauer je pri dvaintridesetih sprejel bogato ponudbo newyorškega
Cosmosa in odšel v Severno Ameriko. Kjer pa je vendarle igral z bivšim nogometašem Olimpije. Le da to ni bil Brane Oblak ampak
Vito Dimitrijević. Pa ne samo z njim. Tudi s
Pelejem. Pele in Beckenbauer v isti ekipi. Only in America.
Igralsko kariero je zaključil leta 1983, leto kasneje je bil že selektor Zahodne Nemčije. In leta 1986 je bil že v finalu na Azteci. In leta 1990 je bil spet svetovni prvak. In krog je bil sklenjen.
In zdaj se preganja za žogo po nebeških poljanah s Pelejem in Maradono.
Auf Wiedersehen, Kaiser!