(foto: Twitter)
Francoska ekipa na SP 2026 je bila v smislu kakovosti in talenta posebna, na koncu pa bo svoje mesto v zgodovini iskali ob boku podobnim generacijam iz preteklosti, ki so ostale brez kronske potrditve svoje ere.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Francija je bila na letošnjem svetovnem prvenstvu na podlagi svojih predstav do polfinala in talenta v ekipi za marsikoga favorit številka ena za naslov, v zdaj že precej dolgi eri izjemnosti francoske reprezentance pa je bila 'generacija 2026' verjetno celo najmočnejša med vsemi. Selektor Deschamps je imel privilegij združiti neverjeten kvartet napadalcev, ki v absolutnem smislu sodijo med deset najboljših na svetu – zlato žogo Dembeleja, verjetnega bodočega najboljšega strelca SP vseh časov Mbappeja, čarodeja Oliseja in enega najboljših mladih igralcev sveta Doueja. Če bi se kateremu od teh kaj zalomilo, sta v nizki preži čakala Bradley Barcola in Rayan Cherki, eden najboljših igralcev Manchester Cityja.
Francoski kvartet v napadu je izpolnil vse kriterije generacijske ekipe, ki bi tudi znotraj vseh zmagovalnih ekip svetovnih prvenstev nosila poseben pečat izjemnosti, a se je končalo z veliko tragedijo in zgodovinskim obžalovanjem. Francija je naletela na taktično bolj prebrisanega in dovršnega nasprotnika ter na bržčas edinega, ki ga zvezdniški francoski sij ni zaslepil. Zlata francoska generacija je tako obtičala v polfinalu in pristala na nekem povsem drugačnem seznamu – največjih ekip v zgodovini prvenstev, ki niso osvojile naslova prvaka.
Brazilija leta 1982 je pojem 'neuradnega svetovnega prvaka'
Pojem 'največje ekipe, ki ni postala svetovni prvak' je Brazilija leta 1982, ki se vselej prikrade v misli, kadar je govora o tem, kako kakšna izjemna generacija ni zmogla narediti zadnjega koraka. Brazilija je na SP leta 1982 v Španiji igrala klasični brazilski 'jogo bonito' in navduševala nogometni svet z vsem, kar naj bi bilo najbolj brazilskega v nogometu – tako brazilskega, da niti kasnejše trofejne brazilske generacije niso uspele replicirati te magije.
Zico, Socrates, Falcao, Cerezo, Junior in ostali so na svojega rablja naleteli v polfinalu, ko je s hat-trickom tok zgodovine spremenil Italijan Paolo Rossi in s tem poskrbel celo za spremembo celotne nogometne filozofije. 'Anti-nogomet' je premagal 'nogomet' in to je bil hud udarec za nogometno estetiko in za kasnejši razvoj trendov nogometne igre.
Totalni nogomet je bil revolucija brez pike na i
Podobna zgodba je Nizozemska leta 1974. Ekipa kultnega Rinusa Michelsa se je vrtela okoli tedanjega najboljšega igralca sveta Johana Cruyffa in s 'totalnim nogometom' je definirala nov revolucionarni sistem igranja nogometa – takrat so se rodile lažne devetice, rotacije igralcev po igrišču, slog 'vsi znajo vse' in visok presing, kar je bil precejšnji odmik od tega, kar je v sedemdesetih veljalo kot zapoved, kako bi se moral igrati nogomet. Tulipani so se prebili do velikega finala, proti Zahodni Nemčiji povedli v prvi minuti in Nemce povsem zbili na svojo igralno polovico, nato pa je sledil psihološki element, v katerem so bili Nemci vedno razred zase in prestižno mesto v zgodovini mundialov niso zasedli Cruyff, Neeskens ali Rep, temveč Beckenbauer, Muller in ostali junaki tedanjega nemškega elfa.
Franciji se je že zgodila Francija iz SP 2026
Trenutna francoska generacija, če njen začetek nastavimo v leto 2018, velja za največjo v francoski zgodovini, tudi Francozi pa so že dolgo pred moderno ero imeli ekipo, ki je bila zamišljena za to, da Francijo popelje na vrh sveta. Leta 1986 je bilo marsikaj podobno letu 2026 – Francija je imela sijajen kvartet Platini – Giresse – Tigana – Fernandez, Francija je dve leti pred tem osvojila naslov evropskega prvaka, Michel Platini pa je na SP zaigral kot aktualni dobitnik nagrade Zlate žoge.
Francija leta 1986 je celo dobila vzdevek 'Carre magique' (čarobni kvadrat –prev.), igrala je izvrsten nogomet in SP v Mehiki bi moral biti krona te zgodovinske generacije. Francija je na prvenstvu na eni najboljših tekem v zgodovini turnirjev po enajstmetrovkah izločila še vedno močno Brazilijo, nato pa je sledilo polfinale in pojav demona, ki je že ugasnil Cruyffove Nizozemce iz leta 1974. Zahodna Nemčija je bila znova v kritičnem trenutku zgodovine fizično močnejša, psihično bolj zrela in predvsem bolj samozavestna. Nekaj podobnega, kar se je dvajset let kasneje včeraj zgodilo tudi zadnji veliki francoski generaciji, ki je morala tako kot Platini in druščina igrati le mali finale za tretje mesto