Gabriel, Arsenal (foto: Getty Images)
Ste uživali v finalu lige prvakov? Tovrstne tekme so vedno specifika, toda ne moremo se znebiti občutka, da bi lahko bilo vse skupaj veliko bolj zanimivo.
Na Puškas Areni v Budimpešti smo bili priča spopadu dveh nasprotujočih si slogov, dveh diametralno nasprotnih nogometnih filozofij. Na eni strani Luis Enrique, ki ga zanima nadzor skozi posest, obenem pa bliskovito in nepredvidljivo menjavanje položajev in ustvarjanje kaosa v napadalni tretjini. Na drugi strani Mikel Arteta, ki želi nadzor brez žoge, rigidno strukturo in popolno disciplino ter usklajenost vseh linij.
Čeprav je PSG zmagal, lahko rečemo, da je Arsenal dosegel svoje. Enajstmetrovke so pač enajstmetrovke. Čeprav niso zares »loterija«, kot mnogi radi rečejo, gre vseeno za veliko mero sreče in naključja, ko napeti in utrujeni igralci streljajo z bele točke. V sami igri, v tistih dolgih, skoraj neskončnih 120 minutah, pa je Arteta dodobra izničil vse prednosti, ki so bile na voljo Luisu Enriqueju in dosegel, da se je tekma igrala pod njegovimi pogoji.
K temu je seveda pripomogel tudi zgodnji gol Londončanov, ki je bil posledica spleta naključij in slabo opravljenega dela s strani vratarja Safonova. Arsenalov načrt je deloval skoraj prehitro, skušnjava, da branijo vodstvo je bila prevelika. Artetova ekipa je najboljša, ko ji ni treba razmišljati o napadu. Ko se samo drži strukture in duši nasprotnika.
Toda tudi po izenačenju se ni kaj dosti spremenilo. PSG je bil impotenten, Arsenal pa udobno nameščen v svoji strukturi brez žoge. Na trenutke je bila tekma neverjetno dolgočasna in predvidljiva, kar je za srečanje dveh tako vrhunskih ekip vsekakor nekoliko presenetljivo.
Nepredvidljivost in individualna briljantnost napadalne trojke Doue-Dembele-Kvaratskhelia ob Arsenalovi deloholični strukturi nikakor ni mogla priti do izraza. Kot tudi ne lucidnost Nevesa, Vinithe in Ruiza, ki imajo vsi sposobnost da z eno genialno podajo »odklenejo« vsako obrambo. Toda obrambna linija Hincapie-Gabriel-Saliba-Mosquera je ob pomoči Lewisa-Skellyja in Ricea delovala brezhibno, usklajeno, samozavestno, trdno, praktično brez napake. David Raya v golu pa je opravil kar je moral opraviti, prav veliko dela ni imel.
O napadalni igri Arsenala je težko kaj reči. Vse nam pove podatek, da je njihov najboljši ofenzivni igralec Bukayo Saka v 85 minutah, ko je bil na igrišču, izvedel osem podaj, od tega štiri uspešne. Obenem pa je imel neverjetno srečo, da njegovo dvojno igranje z roko v kazenskem prostoru ni bilo kaznovano.
Prav neverjetno je, da je Paris Saint-Germain finale proti Arsenalu v polju odigral v identični zasedbi kot tistega pred letom dni proti Interju. Edina sprememba je bil vratar. Ta ekipa je nedvomno zasluženo evropski prvak, saj je skozi celotno sezono lige prvakov pokazala največ, tako v smislu ofenzive kot tudi v kontekstu kontrolirane obrambne igre. Po cirkusantski prvi polfinalni tekmi proti Bayernu je Luis Enrique na povratni tekmi v Münchnu pokazal, kako se doseže rezultat na težkem gostovanju. Na Allianz Areni se je zares videla ogromna razlika v zrelosti nogometne misli med njim in mlajšim kolegom Vincentom Kompanyjem.
Finalni izziv je bil precej težji. Arteta je bil za Luisa Enriqueja nerešljiva uganka. Na trenutke je PSG deloval povsem brezidejno. Bile so sekvence igre, ko so Parižani krožili in krožili z žogo, iskali, razmišljali, poskušali, a preprosto niso imeli odgovora za Arsenalov strukturirani blok. Na drugi strani pa smo videli tudi pomanjkljivosti Artetove filozofije, saj je trdna struktura preprosto premalo, da premagaš tako elitnega nasprotnika kot je PSG. Arsenal bi preprosto moral ponuditi več v zadnji tretjini, predvsem pa bi se moral potruditi, da bi imel vsaj nekaj več posesti.
Trend v Premier ligi je tako imenovano »igranje na odstotke«, pridobivanje prednosti z marginalnimi malenkostmi, maksimalni izkoristek prekinitev in podobno. Arsenal je daleč najboljši pri izvedbi tega. Da pa bi bil zares elitna ekipa, ki bi lahko igrala z moštvi kakršno je PSG na bolj enakovredni osnovi, mora Arteta nujno prilagoditi svojo filozofijo in nekoliko izboljšati svojo ofenzivno linijo. Gyokeres in Havertz sta povsem spodobna igralca za ta nivo nogometa, vendar sta daleč od elitnih napadalcev. Razen Sake in Odegaarda Arteta nima elitnih ofenzivnih nogometašev.
Nesrečni Eze, ki je zgrešil eno od dveh usodnih enajstmetrovk, naj bi bil igralec s potezo več, igralec navdiha in nepredvidljivosti, vendar mu Arteta ne zaupa preveč. Za to ima gotovo tehtne razloge. Tudi Trossard, Martinelli in Madueke spadajo v kategorijo odličnih igralcev, ki pa niso zares elitni. Vsekakor ne v primerjavi z Douejem, Kvaratskhelio in Dembelejem.
Parižanom je uspel redek podvig, da so dvakrat zapored osvojili ligo prvakov. Zdaj bodo poskušali še tretjič, vendar bo moral Luis Enrique razmisliti, ali ekipa potrebuje osvežitve. Na vratarskem položaju bi brez dvoma potrebovali kvalitetnejšo rešitev.
Če potegnemo črto pod letošnji finale, lahko rečemo, da smo pričakovali nekoliko bolj zanimivo predstavo, obenem pa smo dobili točno to, kar je bilo glede na filozofijo obeh trenerjev najbolj pričakovano. In verjetno je najbolj pošteno, da takšno tekmo na koncu odloči izvajanje enajstmetrovk.