Federico Bessone je odraščal z Messijem, pomagal Piquejevemu klubu, zdaj pa vodi Olimpijo: 'Opazili so me, ko sem z andorsko ekipo razbil Borac'

Victor Sanchez je lani poleti Olimpijo zapustil kot prvak. Razvil je igralce, najboljša Raul Florucz in Marcel Ratnik sta se prodala za lep denar, Olimpija pa je bila uvrščena v kvalifikacije za ligo prvakov. Odhod nosilcev igre in šampionskega trenerja je Olimpijo resnično pretresel do temeljev. Jorge Simao je takoj padel v luknjo, za njim tudi Erwin van de Looi, ljubljanski klub je ostal brez Evrope in možnosti za boj za naslov prvaka.

Federico Bessone je prišel kot tretji trener v sezoni. Imel je osnovno nalogo - stabilizirati povsem potolčeno ekipo. Imel je skromne trenerske reference iz Andore, a veliko željo po dokazovanju v bolj ambicioznem okolju. Rojen v Argentini, odrasel je v Španiji, najlepša leta kariere pa je preigral na Otoku. Bessone je skozi svojo igralsko kariero spoznal številne pozneje uspešne posameznike, tako igralce kot trenerje. Največji med vsemi je seveda Lionel Messi, s katerim je bil v La Masii.

"Tri leta sem starejši od Lea Messija. Ko je prišel v Barcelono, je bil zelo tih, zadržan, sramežljiv. Že v prvi sezoni so v klubu videli potencial, hitro so ga prestavili med starejše. Pa saj mu ni mogel nihče vzeti žoge! Jasno je bilo, da bo dober, nihče pa ni mogel vedeti, da bo postal to, kar je postal pozneje. Noro!" se spominja Bessone, ki je takrat z Messijem preživel veliko časa, konec koncev sta rojaka. Njune poti so se nato razšle. 

Bessone je v Andoro "zašel" zaradi Gerarda Piqueja, ki je tam kupil klub FC Andorra, za katerega je zaigral Bessone. V Andori se je ustalil s svojo družino. "Gerard Pique je bil razlog, da sem pristal v Andori. Kupil je klub v peti ligi, poklical me je in šel sem. Družina je prišla za mano, še zdaj živimo tam. Čudovito je tam. Gore, sneg, ampak vedno tudi sonce, povem vam, čudovito je. Dve uri in pol iz Barcelone. Čisto, varno je, podobno Sloveniji, ki mi je všeč. Škoda le, ker ni več sonca," dodaja trener Olimpije, ki je v leto 2026 vstopil s tremi zaporednimi zmagami in povsem spremenil klimo v in okrog kluba. 

V Olimpijo ste prišli pred petimi meseci, v težki situaciji, se še spomnite, kako je bilo tiste prve dni?
Ravno danes sem igralcem rekel, da ne smemo pozabiti, kako je bilo, ko sem pred petimi meseci prišel sem. Takrat smo bili v težkem položaju, posebej psihično. Igralci niso bili samozavestni. Vnesel sem novosti, spremembe in ponosen sem nanje, da so vse to sprejeli. Čutil sem, da potrebujejo pozitivna sporočila in energijo, pa tudi posebno strategijo v igri brez žoge. Potrebovali smo čas, med pripravami smo ga imeli, zdaj je vse drugače. Spomnim se, da sem jim rekel, da imamo srečo, ker smo nogometaši. V nogometu se v tekmi, dveh lahko vse spremeni, lahko greš od tragedije do evforije in obratno. Trenutno nam gre dobro, ampak vsaka tekma šteje. Če ne bomo uspešni, se bo tudi atmosfera spremenila. 

Kdaj ste prvič prišli v stik z Olimpijo?
S Santo Colomo iz Andore smo uničili Borac, v Banjaluki smo ga premagali s 4:1, pa bi lahko bila zmaga še višja. Takrat sem z Olimpijo prvič prišel v stik preko Jurice Vranješa, ki je v Banjaluko prišel gledat igralca Borca, videl pa je nas. Kontaktiral me je in nato sva začela sodelovati. Premagali smo še Polissyjo, žal nato izpadli. Povabili so me na tekmo Olimpija - Egnatia, takrat sem prišel v stik z Olimpijo, ampak najprej so vzeli Erwina van de Looija. Pred tem nisem nikoli gledal nobene slovenske ekipe, niti reprezentance. 

Je bila odločitev za Olimpijo težka, klub je bil aktualni prvak, a že v izjemno težkem položaju? 
Na koncu je tako težko, kakor želiš sam, da je. Hvaležen sem za priložnost v Olimpiji. Zavedam se, da je bil klub v težkem položaju in odločitev zame verjetno ni bila enostavna. Delal sem v Andori, tam sta le dve resni ekipi, ampak imam izkušnje iz igralske kariere, bil sem tudi v La Masii. Ženi sem rekel ravno v teh dneh, da bi rad tukaj ostal dlje časa, se razvijal, poizkusil narediti nekaj večjega, rad bi užival v dobrih tekmah, rad bi igral pred polnimi tribunami. 

Trenirali in igrali ste v sloviti La Masii, kaj vam je dala?
La Masia, tam sem bil štiri leta, me je izoblikovala. Tam se naučiš reda, miselnosti, kaj pomeni biti nogometaš. V Barceloni so pomembne vrednote in to je ključno. V Barceloni vsi igrajo na enak način, osemletniki in prva ekipa. To je mogoče početi tudi v Sloveniji. Po razmišljanju sem bolj Španec kot Argentinec, v Španijo sem namreč prišel že z osmimi leti. Rad igram od zadaj naprej. Predvsem pa si želim, da imajo moji igralci osebnost in jo izražajo. Da imajo identiteto. Želim, da so pogumni. 

Vaša igralska kariera je bila precej specifična, kje ste se kot nogometaš najbolje počutili?
Bil sem v La Masii, ampak nisem imel španskega potnega lista! To je bil problem, kajti to so bili drugačni časi. Niti v Barcelono B nisem mogel, zato sem odšel v Espanyol B. Po dveh letih sem postal član prve ekipe, ampak sem le treniral s prvo ekipo, igral pa sem za drugo. Trener je bil Ernesto Valverde, moj soigralec je bil Albert Riera. Posodili so me v Nastic, kjer sem sprva igral, po menjavi trenerja pa praktično nič več. Poklical me je Roberto Martinez in odšel sem v Swansea City, tam je bilo super. 

Vaša kariera je začela padati, ko ste prestopili v Swindon Town, kaj se je zgodilo?
Bil sem v Premier League, Michael Laudrup je postal trener Swanseaja, vendar mi je rekel, da klub stavi na Bena Daviesa, ki je potem uspel. Lahko bi šel v drugo špansko ligo, v Cordobo, potem pa me je poklical Paolo Di Canio, ki je bil s Swindonom prvi v League One. Obljubil mi je velike stvari. To je bila moja najslabša odločitev, denar je bil sicer dober, toda imel sem konkurenta, ki je bil odličen. Di Canio mi ni povedal, da si bova delila minutažo, če bi to vedel ... Di Canio je bil nor, slab človek je! Sploh ni poznal prostega dneva, bil je brutalen. Na koncu je klub potopil. 

V Ljubljano ste vrnili špansko nogometno filozofijo, s katero sta bila pred vami zelo uspešna Albert Riera in Victor Sanchez. Kaj lahko pričakujemo od vas?
Prilagoditi se moram slovenskem okolju, to vem. V Ljubljano sem prišel s sistemom 4-3-3, ki sem ga prilagodil v 4-2-3-1, trenutno pa igram sistem s tremi branilci. Zaznamovali so me trenerji, s katerimi sem sodeloval skozi igralsko kariero, to so bili ljudje, ki so želeli zmagovati. To so Roberto Martinez, Michael Laudrup, Paulo Sousa, Brendan Rodgers in tako naprej. Igralci sprejemajo moje signale, to me veseli. Kot trener moraš biti tudi psiholog, imeti moraš občutek, kaj jim reči v določenem trenutku. Boril se bom, le tako znam delati!

Zdaj ste že nekaj mesecev akter v slovenskem nogometu, kakšen vtis je pustil na vas?
Slovenska liga je precej izenačena, ne moreš si privoščiti ležernosti na nobeni tekmi. Konkurenca je močna. Res je, da je motivacija drugačna proti Mariboru, Celju ali Kopru, kot proti recimo Primorju, Muri, pa z vsem spoštovanjem do vseh. Morala pa bi biti enaka. Ravno to pa je moje delo. Zahtevam maksimalen pristop proti vsakemu nasprotniku. 

Katera tekma Olimpije doslej je bila za vas najbližja perfekciji?
Zadnja proti Celju! Ne gre le za zmago. Premagali smo jih že v pokalu, v ligi smo takrat remizirali z njimi, ampak takrat smo se bali igrati z žogo. Zdaj je bilo drugače. Vesel sem, ker so igralci razumeli načrt, odigrali so fantastično. Včasih kdo vpraša, če sem kaj razočaran, ker nimam napadalca, ampak vedno odgovorim, da imam igralce. V redu, naš napadalec je poškodovan, ampak imamo Marina, imamo Motiko, imamo druge igralce. Zadovoljen sem z ekipo. 

Kakšni so vaši cilji do konca aktualne sezone?
Igrali bomo do konca! Smo 16 točk za Celjem, imamo tekmo manj. Borili se bomo do konca in potem bomo videli, kaj bo. Igramo pa tudi v pokalu, to tekmo moramo vzeti skrajno resno, ker bo zelo težka. Želim si tudi, da naši navijači uživajo z nami. Podpirali so nas, ko je bilo težko, Želim si, da posije sonce in pridejo v večjem številu. Videl sem posnetke iz preteklosti, ko je bil stadion poln, tega si želim. 

Kaj pa Dimitar Mitrovski, ki je prišel kot velika in draga okrepitev, vendar je bil v prvem delu sezone razočaranje. Zdaj se prebuja, kaj vidite v njem?
Seveda sem gledal tekme Olimpije z začetka sezone. Na prvem sestanku sem ga vprašal, če je pripravljen igrati naslednjo tekmo. Nič ni odgovoril. Rekel sem mu, da če bo takšen, kot je bil na začetku, tako ali tako ne bo igral. Všeč mi je kot igralec. Je igralec, ki dela razliko. Potrebuje pa samozavest. Jaz mu jo skušam dati in on reagira na to. Vedno ga prosim, če lahko še kaj doda v igri brez žoge in vedno je odgovor pozitiven. Po izgubljeni žogi moramo vsi stopiti skupaj, ne moremo si privoščiti obžalovanja. 

Kako pomemben je bil povratek Matevža Vidovška?
Zelo! Star je 26 let, velik profesionalec, strasten je, osredotočen. Obvlada! Zame je za Oblakom drugi vratar Slovenije! Vesel sem zanj, da se je vrnil, upam, da ostane zdrav, srečen in bo še naprej užival v nogometu.