Mohamed Salah (foto: uradna spletna stran kluba)
Turški klubi zapravljajo kot nori! A ne več odcvetelih zvezdnikov, ampak aktivne igralce, ponujajo pa jim zneske, kakršnih evropskih velikani ne zmorejo! Kaj se dogaja?
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Turčija je že dolgo destinacija za ostarele superzvezdnike, ki so nekoliko v zatonu. V preteklosti so tam še zadnjo veliko plačo vlekli velikani evropskega nogometa kot na primer Gheorghe Hagi, Wesley Sneijder, Didier Drogba in mnogi drugi. V večini primerov so igrali za tri istanbulske velikane Galatasaray, Fenerbahče in Bešiktaš, občasno tudi za kak drug klub.
V zadnjem obdobju pa se je začela situacija spreminjati. V Turčijo poleg bolj izkušenih nogometašev odhajajo tudi zvezdniki v najboljših letih. V zadnjih treh letih so za turške klube podpisali Mauro Icardi, Victor Osimhen, Jhon Duran, Hakim Ziyech, Fred, Nicolo Zaniolo, Alvaro Morata, Sofyan Amrabat, Ilkay Gundogan, Leroy Sane, Ederson, Marco Asencio, N'golo Kante, Tammy Abraham, Andre Onana in drugi igralci podobnega renomeja.
V tem prestopnem roku se trend nadaljuje. Za turške klube so podpisali Mohamed Salah, Romelu Lukaku, Leandro Trossard, Mason Greenwood, Nathan Ake, Lesley Ugochukwu in Vedat Muriqi. V Bešiktaš je odšel Dušan Vlahović. Obstaja tudi možnost, da bo za Galatasaray podpisal Rafael Leao.
Zakaj je turška liga postala tako privlačna za mednarodne zvezdnike?
Finančna moč turških klubov je vse večja. Osimhen, na primer, dobiva 15 milijonov evrov letno pri Galatasarayu. Za primerjavo: Chelsea mu je ponujal 8 milijonov na leto. Salah bo zaslužil še več pri Trabzonsporju, kar 17 milijonov na leto (10 milijonov fiksne plače plus 7 milijonov v bonusih). Dobil pa bo tudi 20% od prodaje artiklov z njegovim imenom. To je dogovor, ki bi ga težko dosegel s kakšnim od zahodnoevropskih klubov.
Ob vsem tem pa ima Turčija precej drugačen davčni sistem kot večina evropskih držav. V Turčiji davke od osebnih dohodkov igralcev plača klub. Omenjenih 17 milijonov, ki jih bo Salah dobil na leto, je dejanska vsota, ki bo sedla na njegov račun. To dejansko pomeni, da bo dobival več, kot je pri Liverpoolu, čeprav je imel na Anfieldu nominalno višjo plačo.
Če k temu dodamo še strastno navijaško kulturo, ki nogometaše obravnava kot polbogove in divjo atmosfero nabito polnih štadionov, je jasno, zakaj je Süper Lig tako privlačna destinacija. Igrati pred fanatičnimi navijači na turških štadionih je povsem drugačna izkušnja kot na plastičnih arenah evropskih superklubov, kjer je več turistov kot ultrasov. Sprejem, ki ga je Salah doživel ob podpisu pogodbe s Trabzonsporom, ga je naravnost šokiral. Rekel je, da česa takega ni videl še nikoli.
Poleg tega se je (seveda tudi zaradi množičnega prihoda tujih zvezdnikov) kvaliteta nogometa v turški ligi drastično dvignila. Tudi ta aspekt, pravi športni izziv, ne gre zanemariti. Najuspešnejši klubi redno igrajo v evropskih tekmovanjih, z dvigom kvalitete pa se bodo njihovi evropski pohodi še podaljševali.
Razlogi, zakaj vrhunski igralci odhajajo v Turčijo so dokaj jasni, nismo se pa še dotaknili vprašanja, kako si lahko to turški klubi privoščijo. Eden od razlogov je ta, da v Turčiji ni omejitev in finančnih nadzornih organov kot v nekaterih evropskih ligah. Klubi so lahko zelo kreativni pri tem, kako na svoje račune dovajajo denar. Galatasaray je na primer prodal svoj trening center istanbulski občini za kar pol milijarde evrov.
Ker gredo te vsote mimo uradnih klubskih računov, so finančna poročila Uefi sprejemljiva in ne kažejo dodatnih izgub. Kolektivni dolg turških prvoligašev presega milijardo evrov, vendar jim je država zelo naklonjena in je pripravljena na restrukturiranje teh dolgov, tako da imajo klubi precej manevrskega prostora.
Ironično pri tem pomaga tudi šibka valuta, saj je turška lira podvržena precejšnji inflaciji. Plače tujim zvezdnikom se izplačujejo v evrih, domači igralci pa dobivajo osebne dohodke v turških lirah, kar pomeni, da vrednost teh vsot konstantno pada. Gre za precej neenak, celo krivičen sistem, ki pa omogoča plačevanje izrednih vsot za izbrance.
Turška zgodba ni primerljiva z zgodbo Saudove Arabije, saj nogometna renesansa ne temelji na neskončnih rezervah nafte in megalomanskemu državnemu projektu. Gre za tvegano igranje z usodo, za ples po robu. Balonček bi se lahko hitro razpočil. Pred desetletjem je Erdoganova vlada že reševala največje klube pred finančnim propadom, ko je kolektivni dolg narasel na 2,3 milijarde evrov. Takrat sta bila Galatasaray in Trabzonspor zaradi finančnega fair playa izključena iz evropskih tekmovanj za eno leto, Fenerbahče pa je bil kaznovan zaradi škandala v zvezi s prirejanjem tekem.
Dolgovi so bili nato restrukturirani, toda danes smo spet na tej točki, ko klubi na veliko zapravljajo brez razmišljanja, kaj bo prinesla prihodnost. Plače v turških klubih znašajo kar 88% prihodkov, kar je v primerjavi s 70%, kolikor Uefa smatra za vzdržno, seveda ogromno.
Bomo videli, kako dolgo bo turški »Eldorado« zdržal. Čeprav je postavljen na precej trhlih temeljih, je v tem trenutku turška liga med najboljšimi in najbolj rastočimi ligami na svetu. Nogomet je v Mali Aziji obsesija, nogometaši so polbogovi, klubi so gigantski in presegajo okvire športa. In Erdogan je pripravljen dati ljudstvu kar želi … bolj malo kruha, a veliko iger.