(foto: Getty Images)
Pred začetkom šele drugega Eura, na katerem bo igrala Slovenija, smo skočili 24 let nazaj. Takrat je Slovenijo prvič konkretno zatresel velik nogometni potres! Nastala je evforija!
Težko je mlajšim generacijam pojasniti, kako velika stvar je bila uvrstitev slovenske nogometne reprezentance na Euro 2000 v Belgiji in na Nizozemskem. To je bil iz takratnega vidika dosežek na meji znanstvene fantastike. Pravi čudež. Ali, kot so to takrat poimenovali novinarji, slovenska nogometna pravljica.
Slovenija je pred tem neverjetnim uspehom odigrala dva kvalifikacijska ciklusa, za Euro 1996 in svetovno prvenstvo 1998 in bila v obeh primerih daleč od uspeha. Sploh kvalifikacije za Francijo '98 so bile porazno slabe: naši so bili v konkurenci Dancev, Hrvatov, Grkov in BiH prepričljivo zadnji z eno samo osvojeno točko.
Potem pa je selektor postal Srečko Katanec in začele so se dogajati neverjetne stvari. Slovenija je bila zaradi slabih rezultatov v prejšnjih kvalifikacijah v zadnjem, petem bobnu. Za nasprotnike je dobila Norveško, Grčijo, Latvijo, Albanijo in Gruzijo. Čeprav skupina na prvi pogled ni bila izredno težka, nihče ni pričakoval, da bodo naši konkurenčni za prvi dve mesti.
Remi v gosteh proti Grčiji je bil dober rezultat, nato pa je sledil domači poraz proti Norvežanom in zdelo se je, da bo to še tretji v seriji neuspešnih kvalifikacijskih ciklusov. Tudi pozna zmaga nad Latvijci (Udovič v 86. minuti) in remi v Gruziji nista zares napovedovala, kaj se bo zgodilo. Vseeno pa je bilo že v tistem obdobju v zraku neko pričakovanje, saj je moštvo pod Katancem igralo izredno pogumno, borbeno in moško, takrat že 28-letni Zahović pa je prvič v reprezentančnem dresu začel uresničevati svoj izredni potencial.
Sledile so štiri zaporedne zmage in Slovenijo je začela tresti nogometna mrzlica. Bežigrad je postal anarhična trdnjava slovenskega nogometa, o reprezentanci pa so se začeli pogovarjati tudi ljudje, ki so samo bežno spremljali nogomet. Ko je Slovenija 4. septembra 1999 z goloma Aćimovića in Zahovića premagala Gruzijo, Grki pa so izgubili proti Norvežanom, je postalo jasno, da so si Slovenci zagotovili drugo mesto in nastop v dodatnih kvalifikacijah.
Evforija se je stopnjevala do novembra, ko so se naši pomerili z Ukrajinci in jih proti vsem pričakovanjem izločili. Takrat je že cela država dihala z reprezentanco. Slovenija je postala nogometna dežela. Nekaj je bilo v zraku. Dogajale so se neverjetne stvari. Aćimović je zadel s sredine igrišča, Pavlin pa je v zasneženem Kijevu dosegel gol, ki ga celo pristranski nemški sodnik ni mogel razveljaviti. In slovenskemu narodu se je zmešalo.
Treba je namreč vedeti, da takrat na Euro ni šla vsaka reprezentanca, ki je "imela pet minut časa". Danes ima UEFA 55 članic, skoraj polovica (24) pa se jih uvrsti na evropsko prvenstvo. Poleg tega tokrat zaradi sankcij ni sodelovala Rusija. Pred četrt stoletja je v kvalifikacijah sodelovalo 49 reprezentanc, samo 14 pa jih je šlo na zaključni turnir, saj sta se domačinki Belgija in Nizozemska tja uvrstili avtomatično.
Slovenijo je do poletja, ko se je začel Euro, tresla neverjetna nogometna mrzlica. Nogomet je bil tema številka ena, reprezentanti pa so se iz ljudi, ki jih pozna samo peščica nogometnih zanesenjakov, preobrazili v zvezdnike o katerih govori vsa država. Nogometna himna "Slovenija gre naprej", ki so je peli Peter Lovšin, Vlado Kreslin in Zoran Predin je postala nacionalna himna. Podjetja so se grebla za možnost, da bi nogometaši nastopali v njihovih reklamah. Česa takega Slovenija še ni doživela.
In potem je prišla na vrsto tista legendarna tekma v Charleroiju proti ZR Jugoslaviji. Med 18.500 gledalci na mestnem štadionu je bilo nekaj tisoč slovenskih navijačev, ki so videli eno najbolj dramatičnih tekem v zgodovini slovenskega nogometa. Naši so zapravili prednost s 3:0 in s tem verjetno tudi vse možnosti, da bi napredovali iz skupine, v kateri sta bili še Španija in Norveška.
Nato je v navijaškem smislu sledil vrhunec. Tekma s Španci na Amsterdam Areni. Selitev narodov. Invazija na Nizozemsko. Še nikoli ni bilo toliko slovenskih navijačev na kakšni nogometni tekmi v tujini. Od 51.300 gledalcev, ki se jih je tistega toplega junijskega dne nagnetlo na največjem nizozemskem štadionu, je bilo kar 12.000 Slovencev, ki so ustvarili neverjetno vzdušje. Noro je bilo že pred tekmo, ko so Slovenci zasedli glavni amsterdamski trg, do tekme pa se je vročica smo še stopnjevala. Tudi španska zmaga z 2:1 ni ohladila evforije. Amsterdam je bil slovenski. Nogomet pa je v Sloveniji prvič po osamosvojitvi dobil »domovinsko pravico«.
Zadnja tekma proti Norvežanom je bila globoko v senci prvih dveh kultnih obračunov. V Arnhemu pred 21.000 gledalci sta se v trdem in ne preveč lepem srečanju moštvi razšli z 0:0, kar je pomenilo, da morata obe domov, Španci in Jugoslovani pa so šli v četrtfinale. Toda to ni spremenilo dejstva, da je Slovenija zahvaljujoč Katancu, Zahoviću in ostalim postala nogometna dežela, dežela kjer je nogomet končno (spet) nekaj veljal in nekaj pomenil.