Josip Skoblar in Lado Ambrožič (foto: Nogomania)
Josip Skoblar je živa legenda hrvaškega in tudi mednarodnega nogometa. Z njim se je pogovarjal Lado Ambrožič in izvedel, kako je Skoblar prišel do statusa "nesmrtnega" v enem največjih francoskih klubov.
Josip Skoblar je nedvomno eden najuspešnejših nogometašev Hrvaške in naše nekdanje skupne države. Njegovo ime uživa izjemen ugled in slavo predvsem v Franciji, kjer je bil v 70 letih v moštvu
Olympique Marseille trikrat zapored najboljši strelec lige, leta 1971 pa s 44 goli tudi najboljši strelec Evrope, s čimer je osvojil
zlato kopačko.
Veliko kasneje, po 40 letih, sta ga presegla samo Leo Messi s 46 in Cristiano Ronaldo z 48 zadetki. Ob Skoblarjevi 75. letnici, 2016, mu je župan Marseilla izročil prestižno odlikovanje francoskega predsednika Chevalier de l'Ordre National du Merite.
Nogometno kariero je začel v rodnem Zadru, zatem je igral za OFK Beograd, Hannover 96, Olympique de Marseille, končal pa ob vrnitvi v domovino, 1974, za NK Rijeka. Pred Skoblarjevim 85. rojstnim dnevom, ki bo marca 2026, objavljamo krajši intervju, posnet na njegovem domu v Privlaki pri Zadru.
Za vami je imenitna nogometna kariera, širša javnost v naši nekdanji državi je za vas prvikrat slišala poleti 1962, ko ste na svetovnem nogometnem prvenstvu v Čilu dosegli gol proti Urugvaju. Bili ste najmlajši član reprezentance, tako rekoč debitant, logično bi bilo, da kazenski strel izvede katerikoli uveljavljeni igralec, na primer Dražen Jerković, Milan Galić, Dragoslav Šekularac...
Morda res. A odločil sem se, da streljam jaz, preprosto sem vzel žogo in streljal. In dosegel uvodni gol za Jugoslavijo (3:1). Nihče ni protestiral, gotovo bi bilo hudo, če gola ne bi dosegel.
Kot navajajo beograjski športni mediji, ste iz takratne reprezentance, ki je osvojila četrto mesto, še edini živeči član.
Najbrž res, sem pač od vseh najmlajši. Pri 85-ih.
Bi jih še znali našteti?
Bom poskusil. Šoškić, Durković, Jusufi, Radaković, Marković, Popović, Anković, Šekularac, Jerković, Galić, Krivokuća, Šijaković, Melić, Kovačević. Težko bi se spomnil še kakšnega…
Vas bom dopolnil, seveda s pomočjo Googla…Mujić, Matuš, Svinjarević, Stojanović, Nikolić, Stipić, Ivoš. Zanimivo pri tem se mi zdi, da med njimi ni bilo nobenega pravega desnega bočnega napadalca.
Se moram strinjati z vami. Nihče, ki je na prvenstvu igral na desnem krilu, kot smo včasih rekli, ni bil pravi. Enkrat je na tem mestu nastopil celo moj klubski soigralec Šijaković, ki je bil vse prej kot bočni napadalec. V reprezentanco so ga pač vključili, ker je bil že na koncu kariere, niso pa dali priložnosti Paji Samardžiću, tedaj najboljšemu desnemu krilu v državi, članu OFK Beograd. Večjo besedo pri kadrovanju so pač imeli močnejši klubi, Zvezda, Partizan, Dinamo, Hajduk…
Ja, OFK Beograd. Tu ste se uveljavili, postali osrednje in zveneče ime. V Beograd ste prišli iz rojstnega Zadra, pri devetnajstih letih, pripeljal vas je Beogradov vratar Radenković, ki je v Zadru služil vojsko. Čeprav bi bilo bolj prikladno, če bi se včlanili v Hajduk ali Rijeko.
Res je. Vendar se mi s Hajdukom ni izšlo. V Splitu sem bil natanko en dan, tudi na treningu, a očitno ni bilo prave kemije, v Rijeko pa sem se včlanil ob povratku iz Francije. OFK Beograd mi je najbolj ustrezal. Tam sem ostal osem let, v začetku sem igral ob Savi Antiću, legendi predhodnika OFK Beograd, BSK, ki je pred vojno res nekaj pomenil. Škoda, ker klub ni ohranil starega imena. Zadnji dve leti mojega bivanja v Beogradu pa so v klubu zaigrali mlajši nogometaši, med njimi izjemen srednji napadalec Slobodan Santrač; skupaj s Samardžićem in Banovićem je imel OFK Beograd tedaj najboljši napad v državi.
Nikoli pa niste osvojili prvenstva…
Žal, bili smo premajhen klub, samo v Beogradu sta bila dominatna velikana Zvezda in Partizan. Enkrat smo bili drugi, dvakrat pa smo bili pokalni prvaki.
Omenjate oba beograjska velikana, ki sta imela vplivne botre na najvišjem političnem vrhu. A tudi OFK Beograd je menda imel svojega pokrovitelja, Aleksandra Rankovića. Spomnim se neke tekme, ko so vas navijači zmerjali z rankovićevci…
Že mogoče, mene to ni zanimalo, tudi članstvo v Zvezi komunistov, kamor so me silili, ne. Spomnim pa se, da je po Rankoviću za klub skrbel gazda Savić, pomembno ime na ministrstvu za notranje zadeve.
Danes še kaj spremljate srbsko nogometno sceno in vaš nekdanji klub?
Ne, tudi ne vem, kako in kje nastopa OFK Beograd.
Ko ste leta 1967 odšli na tuje, ste podpisali za tisti čas zelo mamljivo pogodbo, 100 tisoč dolarjev, če se prav spomnim. To je bila najvišja vsota, ki jo je prejel kakšen jugoslovanski nogometaš.
V pogovorih sem bil tudi z Bayernom, njegov predsednik mi je dejal, da sem zanje predrag. To je bil res velik denar, a danes je v mnogih evropskih klubih to tedenska plača, da ne omenjam zvezdnikov, ki na teden zaslužijo več kot milijon. Ampak te primerjave so nerealne.
Hannover 96 je za vas pomenil veliko afirmacijo, še bolj pa Marseille, kjer ste dosegli vse, kar je bilo mogoče. Predvsem ste se uveljavili kot vrhunski golgeter, česar pred tem ne bi mogel reči; trikrat zapored najboljši strelec v Ligue 1, vrhunec pa je bil z doseženimi 44 goli v sezoni 1970-71, torej rekordna evropska znamka, zanjo ste prejeli zlato kopačko.
Res, dobro mi je šlo, ekipa je bila uigrana, skupaj s Švedom Magnussonom sva gospodarila v nasprotnikovih obrambah.
Po štirih letih ste se vrnili v domovino, najprej v Rijeko kot igralec, nato pa kot trener ali menedžer v kopici klubov, med drugim v Hajduku, Dinamu, v Rijeki, v Hamburgu, v Španiji (Real Valladolid), v Franciji (Nimes), v Zadru, v Marseillesu kot športni direktor, v Libanonu v vlogi selektorja.
Ja, pri 33 letih sem bil še sposoben igrati, Rijeka je bila ravno pravšnja priložnost, ekipa je kar dvakrat slavila kot jugoslovanski pokalni prvak. V klub sem se vrnil še dvakrat, najprej sredi 80-ih kot trener in še sredi 90-ih kot menedžer, ko me je onemogočila hadezejevska linija na čelu s Hrvojem Šarinićem, ki je bil imenovan za predsednika kluba.
Mnogi so v vas videli najprimernejšega kandidata za selektorja reprezentance Hrvaške, bili ste tudi pripravljeni, da sprejmete to funkcijo, a se očitno ni izšlo.
Predlog se mi je zdel dober, za seboj sem imel izjemno igralsko kariero in nato še trenersko. Vendar te kvalifikacije niso bile dovolj, za kandidaturo nisem dobil podpore vplivnih odločevalcev in verjetno tudi državne politike. Na srečo ima Hrvaška odlične nogometaše, ki so se izkazali tudi pod vodstvom drugih.
Osrednja figura v reprezentanci je že vrsto let Luka Modrić, vaš rojak iz Zadra. Se kdaj družita?
Ne. Se nisva seznanila.
Pa se nameravate srečati z njim?
Ne vem, najbrž bi moral jaz k njemu…
Ha, ha. V mojih časih se je starejšemu predstavil mlajši. Kaj pa slovenski nogometaši, jih poznate?
Najbolj Braneta Oblaka. Izjemen napadalec. Žal drugega Oblaka poznam le z ekranov, vratar, da malo takšnih.
Olympique Marseille vas ima še vedno v čislih, na odlikovanje "Vitez Francije" pa so kar predolgo čakali…
Je bilo kar o pravem času, zelo so me počastili. In moram reči, da sem v klubu vselej dobrodošel in nikoli ne pozabijo na moj rojstni dan.
Pogovor z Josipom Skoblarjem je opravil Lado Ambrožič, upokojeni novinar, voditelj in urednik na RTV Slovenija, avtor publikacij, dokumentarnih filmov in še bi lahko naštevali, ki je za svoje dolgoletno delo prejel tudi kar nekaj nagrad in priznanj.