(foto: Getty Images)
Kako je Španija uspela prelisičiti Francijo in se uvrstiti v finale svetovnega prvenstva?
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Čeprav se nam je na tem svetovnem prvenstvu Gianni Infantino na vso moč trudil dokazati, da je nogomet igra zvezdnikov, posameznikov in ikon, se je še enkrat več izkazalo, da je to predvsem ekipni šport.
Didier Deschamps je imel prav, ko je v preteklosti z ekipo izrednih individualcev igral zaprt, boleče konservativen nogomet. Takšna Francija bi namreč premagala Španijo. Zvabili bi jih pred svoj gol, kjer bi Španci "pimplali" do onemoglosti, potem pa bi sledil bliskovit protinapad v prazen prostor. Na svojem zadnjem turnirju pa se je francoski selektor ujel v past briljantnih posameznikov in igral čudovit, tekoč skoraj relacionistični nogomet. Proti večini ekip je šlo, proti Špancem pa ta pristop preprosto ni bil pravi.
Čim so Španci okoli 15. minute zaustavili tisti genialni francoski protinapad, ko je Olise podal Dembeleju, Dembele čudovito našel Mbappeja, slednji pa kljub hitrosti in ostrini misli, ni mogel priti mimo Cubarsija, je bilo jasno, da je Španija pripravljena igrati tudi brez žoge. Ne samo igrati, garati.
Španci so odigrali svojo najboljšo tekmo turnirja. De la Fuente je dobro tempiral ekipo, da je dosegla najvišji nivo ravno v ključnem trenutku. Toda proti tej neverjetni francoski ekipi verjetno tudi to ne bi bilo dovolj, če ne bi Lucas Digne storil tisto neumnost za enajstmetrovko. Vsaka ekipa je močna samo toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Pred tem "darilom" se ni zdelo, da imajo Španci v napadu kaj dosti domišljije. Takšni trenutki spremenijo tekme.
Brez tistega penala, ki ga je Oyarzabal tako suvereno pospravil v mrežo, bi bila to v drugem polčasu seveda povsem drugačna tekma. Z vodstvom Španije pa smo padli v predvidljive vzorce, ki smo jih pričakovali pred tekmo. Na eni strani držanje žoge in počasna gradnja, na drugi bliskoviti prehodi z malo podajami.
Francozov sploh ni bilo na tej tekmi. Mbappe je bil senca samega sebe, Olise je bil povsem izgubljen in anonimen, Dembele ni vedel, kaj bi. Še najboljši je bil Bradley Barcola, ki je dejansko delal tudi v obrambi. In čim ga je Deschamps zamenjal za Doueja, so Španci to izkoristili in dosegli drugi gol. Barcola bi Porra pokril, Doue ga ni.
Španska "mašina" je predla perfektno. Kako tudi ne bi, če so pa nasprotniki igrali točno tako, kot si je De la Fuente želel. Zanimivo, da je bil Lamin Yamal eden manj izpostavljenih posameznikov. Olmo, Oyarzabal in Porro so ga povsem zasenčili. Ampak pri Špancih je bil najbolj očiten ekipni element, ki je pri Francozih umanjkal.
Pred to tekmo je bila prvi favorit Francija, zdaj je seveda Španija. Epsko polfinale med Angleži in Argentinci bo dalo nasprotnika, ki ne bo tako kvaliteten kot so Francozi, zato bo vse razen španskega triumfa presenečenje. Toda nogomet je nepredvidljiva igra in čeprav je težko videti, kako bi Angleži ali Argentinci lahko premagali De la Fuentejevo ekipo, je seveda vse možno.
Zdi se, da bi bili Angleži za Špance "lažji" nasprotnik, saj so na celem prvenstvu odigrali dva dobra polčasa, vse ostalo je bilo mučenje žoge. Argentinci pa bi imeli kaj možnosti samo, če bi igrali na tak način, kot so Paragvajci proti Franciji.
Bomo videli.