Dalibor Stevanović se kot trener prebija v Švici: 'Želim priti v prvo ligo, v Slovenijo bi se vrnil le za ambiciozen projekt'

Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.

Dve desetletji sta minili, odkar so zdaj že propadle Domžale pisale zgodovino in v svet poslale enega najboljših nogometašev kluba vseh časov. Dalibor Stevanović je takrat prestopil v Real Sociedad in se podal na pot nogometnega legionarja, reprezentanta, ki je nato nogomet igral še v Izraelu, na Nizozemskem, v Ukrajini, na Poljskem, v Rusiji, na Hrvaškem in nazadnje v Švici. Tam se je z ženo in otrokoma tudi ustalil. 

V Lozani je postal najprej pomočnik trenerja pri drugoligašu Stade-Lausanne-Ouchy. Trenerske kariere ni načrtoval, niti si je ni želel, v ta svet ga je potegnil tedanji glavni trener omenjenega kluba Meho Kodro. Šest let pozneje je Dalibor Stevanović glavni trener kluba, za njim je dobra sezona, v zadnjih letih pa je poleg nogometnih preživel tudi precej težkih življenjskih izzivov. 

Njegov pogled na svet je danes precej drugačen kot je bil v preteklosti. Za hudo boleznijo je pred štirimi leti nenadoma umrla njegova žena. Ostal je sam, z dvema otrokoma. Čeprav se je sprva za nekaj mesecev umaknil iz Švice, želel je pozabiti na vse in se nikoli več vrniti, pa je po tehtnem premisleku zbral misli in se vrnil na pot, ki jo je zastavil s pokojno ženo. Vrnil se je v Švico, s pomočjo svojih staršev organiziral družinsko življenje in v klubu, kjer so čakali nanj, nadaljeval z delom. 

Ujeli smo ga ob enem redkih postankov v Domžalah in sploh v Sloveniji, po koncu minule sezone in že sredi načrtovanja nove. Čeprav je bil nedavno resen kandidat za klop Luzerna, pa bo Stevanović v novi sezoni še naprej vodil Stade-Lausanne-Ouchy. 

Dalibor, vaša zgodba je preplet življenjskih preizkušenj in nogometnih izzivov. Od kod navdih in moč za gradnjo trenerske kariere v tuji državi?

Življenje je polno preizkušenj. Vesel in hvaležen sem, da imam družino. Poglejte, vse se da. Nogomet pa pomaga. Zanimivo je, da trenerske kariere sploh nisem načrtoval, kar zgodila se je. Meho Kodro, ki je neverjeten človek in strasten trener, mi je ponudil roko. Postal sem njegov pomočnik, ves čas pa sem tudi skavt. Skavtiranje je ena ključnih stvari v nogometu. To je osnova, ki ti pomaga spoznati 'material'. 

Ste glavni trener kluba Stade-Lausanne-Ouchy, nam lahko orišete, kakšen klub je to?

To je majhen klub, ki je v lasti Vartana Sirmakesa, proizvajalca prestižnih ur Frank Muller. Bili smo četrti v drugi ligi in v finalu pokala, kar je absolutna senzacija in ponosen sem na to. Naš proračun nam namreč ne omogoča, da pripeljemo najboljše igralce druge lige. Še manj aktivne igralce prve lige. Imamo sedmi proračun lige. Iščemo mlade igralce, recimo iz drugih ekip večjih klubov, naša akademija je v drugi ligi, zato težje črpamo igralce za prvo ekipo. Smo pa dobro organizirani, strokovni, to je ključno. Rekel pa bi, da je druga švicarska liga močna, urejena, morda celo na nivoju prve avstrijske lige, če recimo odštejemo Salzburg in Sturm.

Omenjate dobro organizacijo kot podlago za uspešno delo. Kaj mislite s tem?

Omenjal sem že skavtiranje. Mi se tega lotevamo skrajno resno. Kako boš delal, če nimaš vseh informacij? Pa še nekaj - športni direktor je ključen! Srečo imam, da imam športnega direktorja, ki dela kot stroj. Super se ujameva. Mogoče v Sloveniji prevladuje mnenje, da je športni direktor nekdo, ki udobno sedi v naslanjaču. Bolj narobe ne bi moglo biti. To je človek garač! Mora biti! Takšen je bil v Mariboru Zlatko Zahović, ki je naredil neverjetne stvari, v mojih časih pa tudi Nenad Protega s Slavišo Stojanovićem v Domžalah.

Ste še mlad trener, kakšen nogomet je vaš ideal?

Moj model igre je podoben igri Salzburga. Dinamika, intenziteta, agresivnost, visok pritisk, hitro odvzeta žoga. Ko odvzamem žogo, želim vertikalnost, hitro tranzicijo, kontrolo žoge. Čim hitreje želim priti v nasprotnikov kazenski prostor. Dlje časa sem tam, manjša je možnost, da bo ogrožen moj gol. Rad imam posest žoge, bil sem vezist, ampak, če nisem nevaren, potem me posest ne zanima. Hočem agresiven nogomet in s športnim direktorjem iščeva igralce, ki ustrezajo tej igri visokega pritiska, ki so hitri, močni inteligentni.

Švicarski nogomet je v vzponu, kako ocenjujete njegov potencial?

Ogromen je! Švicarji so dobri, ampak konkurenca tukaj je ogromna! To so otroci priseljencev z vsega sveta, od Balkancev, Afričanov, Špancev, Portugalcev, Južnoameričanov. Švicarji so v mlajših reprezentančnih kategorijah odlični, članska reprezentanca prav tako. Fizika igralcev tukaj je drugačna kot na Balkanu. Tukaj bi se balkanski igralci težko znašli, ne zaradi znanja, ampak zaradi osnovne fizike. In še ena pomembna komponenta v Švici je, ki te igralce, ki se prebijejo v tujino, ustrezno pripravi. Tukaj ni revnih igralcev, zato se ob uspehu in denarju ti igralci lažje nosijo s preskokom na višjo raven. Če vam povem, da ogromno mladih švicarskih igralcev hodi v Anglijo, potem je verjetno vse jasno?

Kakšen status pa ima nogomet v švicarski družbi?

Veliko je biznisa, obrača se ogromno denarja. Veliki klubi imajo letne proračune tudi po 40, 50 milijonov evrov. Zanimivo, nogomet ni številka ena v državi, ampak je to hokej. Pa v nogomet res vlagajo ogromno denarja, ampak v hokeju je še več denarja kot v nogometu, to je noro. Je pa seveda največ gledalcev v nogometu.

Zvenite kot nekdo, ki ne razmišlja o povratku v slovenski nogomet.

Včeraj sem prišel v Slovenijo prvič po februarju, jutri grem naprej. Vesel sem, ko sem doma, žal je to malokrat. Lepo je pri nas, srce mi vedno zaigra, ampak moja poklicna pot je zdaj vezana na Švico. Moj cilj je, da se dokazujem tam, da pridem do priložnosti v prvi ligi in tako naprej. Moram priznati, da so bili kontakti za prevzem ekipe v Sloveniji in to dvakrat, ne bom skrival, to sta bila Celje in Maribor. Ni bilo konkretne ponudbe, le pogovori. Ne zavračam dela v Sloveniji, zanimal pa bi me le dober, ambiciozen projekt.

Koliko sploh spremljate slovenski nogomet?

Celje sem spremljal, naredili so dobro zgodbo. Razočarala sta me Olimpija in Maribor. Pred nekaj leti je kazalo bolje, trenutno je to polom. Premalo slovenskih trenerjev imamo. Tudi jaz sem tujec v Švici, ampak vsekakor bi slovenski trenerji potrebovali več podpore. Jaz sem licence naredil v Sloveniji, spoznal sem veliko fantov, verjamem, da stroko imamo, potrebuje pa priložnost in prostor. Potem pa so tukaj še igralci, jih imamo dovolj, so dovolj dobri? Tujcev je veliko.

Najbolj prodoren slovenski trener zadnja leta je Luka Elsner. Usoda vaju je združila v Lozani, kjer je postal trener prvoligaša Lausanne-Sport. Sta že govorila?

Najina kluba loči 500 metrov. Slišala sva se, Luka me je tudi klical preden je sprejel ponudbo, bila sva tudi na večerji. Lahko pa razkrijem, da sem bil na nek način v igri za Lausanne-Sport tudi jaz, v javnosti celo kot prvi kandidat, a sem vedel, da na koncu ne bo nič. Obstaja rivalstvo med kluboma, med določenimi ljudmi, ki so prišli tja. Verjamem, da je za Luko to lahko dobra karierna poteza, vesel sem zanj, kajti s svojo kariero je zgled slovenskim trenerjem. Je strokoven, vztrajen in pogumen.

Ironično, z Luko sta oba otroka Domžal, klub pa je medtem propadel.

Žalostno! Ta klub je toliko ustvaril, toliko je dal slovenskemu nogometu. Sem Domžalčan in me to žalosti. Ljudje, ki so klub vodili, so Domžalčani, veliko denarja se je prelilo skozi klub. Ogromno igralcev je bilo prodanih, kam je šel denar? Premalo se je delalo za klub in preveč za osebne interese. Ko osebni interesi prevladajo, je konec. Ne poznam celotne zgodbe, slišal sem marsikaj, ampak vsekakor je to katastrofa za slovenski nogomet.