Dalibor Radujko postaja trener: 'Delal sem z Vincenzom Italianom, moj naslednji cilj je postati trener v članskem nogometu'

Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.

Štiridesetletni Koprčan Dalibor Radujko je znano ime v slovenskem nogometu. Brezkompromisni defenzivni vezist, ki je imel tudi zavidljive kreativne sposobnosti, je v dolgoletni karieri v domovini igral za Koper, Olimpijo in velenjski Rudar, v tujini pa se je preizkusil v Grčiji, Italiji in Švici. S Koprom je bil leta 2010 tudi slovenski državni prvak, v Italiji pa je delal z znanim trenerjem Vincenzom Italianom, ki si je kasneje ustvaril renome na klopeh Spezie, Fiorentine in Bologne.

Pred tremi leti je Radujko kopačke obesil na klin in se podal v trenerske vode. Predsednik dekanskega Jadrana Alen Ščulac je v njem prepoznal potencial in mu zaupal vodenje mladinske ekipe. Radujko, ki je že kot igralec izžareval samozavest in voditeljske sposobnosti, je priložnost odlično izkoristil, saj je klub iz majhne primorske vasice pripeljal v prvo mladinsko ligo in ga nato v naslednji sezoni tam tudi obdržal, čeprav so jim vsi napovedovali takojšen izpad nazaj v drugi rang.

Prve nogometne korake je naredil v matičnem Kopru, kjer se je skozi vse mlajše selekcije prebil do članske ekipe. "Od šestega leta pa vse do mladincev sem bil v koprski nogometni šoli, nato pa sem dobil priložnost tudi pri članih," se danes spominja svojih začetkov. "Potem pa se je zamenjala uprava. Z novimi ljudmi nisem bil v najboljših odnosih in sem prekinil pogodbo in odšel v drugoligaša Bonifiko. Tam sem bil dve leti in pol, nato pa se je v Koper vrnila stara uprava in sem se vrnil nazaj."

V sezoni 2008/09 se je Koper boril za obstanek: "V zadnjem krogu smo igrali s Celjem, ki se je borilo za Evropo, vodil pa ga je Slaviša Stojanović. Morali smo zmagati v gosteh, če smo želeli obstati v ligi in to nam je uspelo." Naslednje leto pa so bili po prihodu Mirana Pavlina prvaki. Levji delež k temu uspehu je prispeval Dalibor Radujko, ki je na 26 tekmah zabil kar 11 golov, kar je za defenzivnega vezista vsekakor impresiven dosežek.

To mu je odprlo vrata v tujino. Podpisal je za grškega prvoligaša Iraklis iz Soluna, vendar je epizoda v zibelki evropske kulture kratko trajala. "Ljudje, ki so me pripeljali v klub, so morali kmalu oditi. V bistvu jih je predsednik zamenjal, prišel je nov trener, pripeljal nove igralce in nisem videl smisla v temu, da bi ostal."

Ponudb mu ni manjkalo: "Klicali so me iz Maribora, Olimpije in Rudarja, na koncu pa sem se odločil za Olimpijo." V zeleno-belem dresu je igral dobro in bil poleti 2011 ob Daretu Vršiču eden ključnih nogometašev pri Olimpijini evropski zgodbi, ko je premagala Široki Brijeg in Boheminas, nato pa po hudem boju izpadla proti dunajski Austrii.

"Na Olimpijo imam samo lepe spomine," pravi. "Na koncu smo se mogoče malo naveličali drug drugega. Konstantno so se menjavali trenerji in ko je na klop sedel Ermin Šiljak, se nisva najbolje razumela. Uprava mi takrat ni stala ob strani. Nato so spet zamenjali trenerja, ko sem jaz že nameraval oditi. Prišel je Andrej Razdrh, ki je želel da ostanem, vendar sem se vseeno odločil zapustiti klub. Ampak razen tega imam same lepe spomine na Olimpijo."

Prestopil je v velenjski Rudar. "V Velenju so mi ponudili za slovenske razmere zelo dobro pogodbo in ker sem imel slabe izkušnje s tujino, nisem imel nobenega razloga, da bi zapuščal Slovenijo." Nato je sledil povratek domov v sezoni 2015/16. "Po Velenju sem šel nazaj v Koper za eno leto. Želel sem podaljšati še za eno leto, a sem dobil ponudbo kluba iz Serie C na jugu Italije."

Tudi ta izkušnja iz tujine ni bila najbolj prijetna: "Odločil sem se oditi dol, a je bilo prav tako kratko. Ponovila se je situacija iz Grčije. Trener, ki me je pripeljal, je bil zamenjan in sem se odločil, da se vrnem domov, da se nima smisla zafrkavati s takimi stvarmi." Naslednja italijanska postaja je bila bližje domu, Vigontina San Paolo, ki je takrat igrala v Serie D: "Šlo je za klub iz Padove, zanimivost glede tega obdobja pa je ta, da je bil moj trener Vincenzo Italiano, ki je trenutno pri Bologni. Še vedno imava dober odnos. Zato mi ni žal, da sem se takrat tako odločil, ker sem spoznal te ljudi."

Italiano je nato leta 2018 dobil priložnost v Serie C pri Trapaniju in je želel, da se mu Radujko pridruži: "Želel me je vzeti s seboj, vendar sem se odločil, da se raje vrnem domov. Kras Repen mi je ponudil takšne pogoje, da se mi ni splačalo iskati drugega kluba v tujini ali igrati v slovenski ligi."

Je v tem času, ko se je njegova igralska kariera že približevala koncu, že razmišljal o tem, da bi morda postal trener? "Nisem razmišljal o tem, vedel pa sem, da bom ostal v nogometu. Že od malega, že od samega začetka sem kazal karakteristike vodje na igrišču. Že ko sem prišel iz mladincev v člane, sem to imel. Vsi trenerji so to prepoznali, kjerkoli sem bil, so me nagradili s kapetanskim trakom. Samoumevno je bilo, da bom slej ko prej postal trener."

Danes obžaluje, da ni izpitov za trenersko licenco opravil že prej: "Malo mi je žal, da nisem prej začel delati licence. Ko sem šel igrat v švicarsko tretjo ligo, sem začel z izobraževanjem, ampak kot pravim, mogoče bi moral začeti že malo prej, ker kot vidimo, že zelo mladi trenerji dobivajo službe pri velikih klubih. Mogoče bi se moral za to odločiti že malo prej, ampak jaz verjamem v svoje sposobnosti, v svoje kvalitete in vem, da tam kjer bom bil, bom delo opravljal dobro. Mogoče to zveni malo prepotentno ampak jaz verjamem v svoje sposobnosti."

Samozavest je v nogometu ključnega pomena, tako na terenu kot ob njem: "Vedno sem bil tak tip človeka, da sem verjel vase in v svojo ekipo. Kjerkoli sem bil, sem vedno verjel, da lahko vsi dajo še več. Vedno sem bil tisti igralec, ki soigralce spodbuja do maksimuma. Ne bom trdil, da sem rojen za to, da ne bo zvenelo prepotentno, ampak mislim, da mi je usojeno delo v nogometu in se bom maksimalno potrudil da ostanem v tem poslu."

Kot bivši centralni vezist ima vsekakor vse predispozicije, da postane izreden trener, saj je to položaj, kjer si kot igralec v središču dogajanja in najbolje čutiš in razumeš igro. Mnogo današnjih vrhunskih trenerjev je bilo vezistov: Pep Guardiola, Carlo Ancelotti, Luis Enrique, Mikel Arteta, Cesc Fabregas in še mnogi drugi.

"Gotovo je nekaj na tem," pravi Dalibor. "Tovrstne izkušnje pomagajo, obenem pa je ključno, da to kar delaš, delaš z znanjem in strastjo. Čim ti igralec ne verjame, vse skupaj nima smisla. Ko mu ti pokažeš, kaj mora storiti, ko mu pomagaš razmišljati in to obrodi sadove, pride tudi rezultat. Ni naključje, da so bivši vezni igralci tisti, ki imajo v današnjem nogometu najboljše rezultate."

Prvo priložnost v trenerskem poslu je dobil v Dekanih že kmalu po koncu igralske kariere: "Ko sem končal nogometno kariero, sem naredil licenco UEFA A, ki pa ni dovolj za vodenje mladinske ekipe v prvi ligi. V drugi ligi se je še dalo, v prvi ligi pa sem to lahko počel samo eno leto, saj če pripelješ ekipo na ta nivo, ti eno sezono dovolijo voditi tekme brez ustrezne licence. Z A licenco lahko vodiš člansko ekipo v drugi in tretji ligi, lahko si pomočnik v prvi ligi, mladinske ekipe v prvi ligi pa ne moreš voditi."

V Jadran ga je pripeljal alfa in omega dekanskega kluba Alen Ščulac, ki je nekaj časa vodil tako člane kot mladince, a se je odločil, da to ne gre in da potrebuje pomoč: "Verjetno je videl nek potencial v meni in me je povabil. Prvič me je povabil že junija pred dvema letoma, a se nisva uskladila, ker sem moral urediti še neke stvari v Švici. Potem pa sva se dobila septembra in se dogovorila."

Sledili so takojšnji uspehi: "Suvereno smo osvojili drugo ligo in po koncu sezone sem dobil kar nekaj ponudb iz članskega nogometa. Nek klub iz osrednje Slovenije mi je ponujal vodenje članske ekipe in mladinske šole, nek obalni klub me je prav tako želel za trenerja, imel pa sem tudi ponudbo, da grem za pomočnika Dušanu Kosiću v Bolgarijo."

Njega pa je privlačil izziv mladinske prve lige, saj so Jadranu vsi prerokovali, da bo takoj izpadel. "S predsednikom sva si zastavila cilj, da poskušamo obstati. In na koncu smo suvereno obstali in presenetili marsikoga. Zame to ni bilo presenečenje, saj sem verjel v proces kluba, proces fantov, moj proces. Niti v enem trenutku se nisem bal, da bi izpadli in želel sem dokazati, da se ljudje motijo."

Dekani so kraj s približno 1700 prebivalci, zato je ta uspeh še toliko večji, saj je bazen igralcev omejen: "Približno polovica igralcev je iz Kopra, vendar na Bonifiki ne dobijo priložnosti ali pa ne verjamejo v njih, je pa tudi dosti fantov iz Dekanov in okolice, ki so prej igrali za klub v drugi in tretji mladinski ligi. Treba je pohvaliti Alena Ščulca, da vse to vleče naprej. Dejansko je to majhen klub z majhnim vložkom, vendar sta prišli tudi selekciji U15 in U17 v prvo ligo in glede na prebivalstvo je to vrhunski rezultat. Da ima klub iz tako majhnega kraja U15, kadete in mladince v prvi ligi, člane pa v drugi ligi, je čudež."

Dekanski klub ima sicer dolgo in slavno tradicijo, toda od tradicije se ne živi: "Tradicija je eno, ampak kmalu lahko izgineš iz nogometnega zemljevida, če ljudje v klubu niso pravi. V zadnjih letih je bilo opravljenega veliko dela v mladinski šoli in zdaj se to pozna na rezultatih."

Po dveh sijajnih sezonah se je odločil za nov korak: "Dokazal sem sam sebi, da zmorem, dokazal sem marsikomu, da zmorem, ampak poudaril bi, da je bil predvsem proces narejen tako kot mora biti. Ponujeno mi je bilo, da bi se priključil strokovnemu štabu članske ekipe in sem pristal na to, ampak potem je prišlo do nekih manjših nesoglasij in sem se odločil, da se umaknem. Ti dve sezoni sta bili pestri, tako da sem si vzel malo pavze, da razmislim kako naprej. Razmišljam, da bi šel delat PRO licenco, tako da potem ne bom imel nobenih težav pri iskanju nove sredine. Če ne bom našel primernega kluba, bom pač nadaljeval s šolanjem."

Zdaj ga zanima predvsem delo v članskem nogometu: "Zdi se mi, da je druga liga pravi korak za mene, za moj razvoj. Verjamem, da sem pripravljen na to. Moramo seveda vedeti, da je v Sloveniji veliko trenerjev, vsak išče svoj prostor pod soncem, svoj kruh. Pogovori so, moj agent to ureja zame, ni pa še nič konkretnega. Hočem narediti korak naprej, verjamem vase, verjamem, da sem pripravljen."