Daleč najmanjši jugoslovanski prvoligaš: Dolnja Lendava je morala izstopiti iz prve lige

Po koncu druge svetovne vojne je bilo potrebno kar nekaj časa, da se je jugoslovanski nogomet organizacijsko postavil na noge. Jeseni 1945 je bilo sicer v Beogradu organizirano prvo povojno nogometno prvenstvo, vendar na turnirju niso sodelovali klubi, pač pa reprezentance federalnih enot in vojske. Za prvo pravo nogometno prvenstvo v Titovi Jugoslaviji zato štejemo ligaško tekmovanje, ki se je začelo jeseni 1946. V ligi, ki je štela 14 klubov, je bil tudi predstavnik Slovenije.

Slovenski prvak spomladanskega prvenstva 1946 pa ni bil kakšen klub iz tradicionalnih nogometnih centrov v Ljubljani, Mariboru ali Celju. Naslov najboljšega v republiki je nekoliko presenetljivo pripadel manj znanemu nogometnemu klubu iz Dolnje Lendave. (Mesto se imenuje Lendava od leta 1952 naprej, ko se je Gornja Lendava preimenovala v Grad.) V predtekmovanju so bili Lendavčani uspešni v Mariborskem okrožju, nato pa so v kvalifikacijskem obračunu na izpadanje izločili kranjskega predstavnika (dve zmagi z 1:0) in se uvrstili v zaključni del.

Njihovi nasprotniki v končnici so bili Železničar iz Ljubljane, Železničar iz Maribora, Rudar iz Trbovelj in Olimp iz Celja. Favorita sta bila kluba iz Ljubljane in Maribora, a so Prekmurci presenetili. Z dvema točkama prednosti so osvojili naslov slovenskega prvaka in s tem pravico nastopa v prvi zvezni ligi v krstni sezoni 1946/47.

V čem je bila skrivnost lendavskega uspeha? Poleg tega, da so imeli kvalitetno ekipo, v kateri je bilo tudi nekaj igralcev z izkušnjami iz prve madžarske lige, jim je šlo na roke predvsem to, da so v času okupacije redno igrali. Medtem ko je v ostalih delih Slovenije divjala vojna in od druge polovice leta 1943 praktično ni bilo več mogoče igrati nogometa, so bili Lendavčani vključeni v madžarsko nogometno piramido. Tekmovali so v II. razredu sombotelske skupine.

Nastop v elitnem razredu jugoslovanskega nogometa je bil velik strošek, zato je moštvo iz Dolnje Lendave nujno potrebovalo sponzorja. Na pomoč je priskočila rafinerija nafte in klub je dobil ime, ki ga nosi še danes, NK Nafta. Toda kljub temu je bilo finančno stanje slabo. Potovanja v oddaljene kraje Jugoslavije so bila draga in naporna. Branilec Jože Gerenčer, ki je imel izkušnje tudi iz madžarske prve lige, saj je leta 1945 igral za Haladas, se je takole spominjal za revijo Naš nogomet: "Na gostovanja smo se vozili z vlakom. Do Zagreba nas je peljal kamion, nato pa smo potovanja v razna mesta nadaljevali po tirih."

Zgodovinsko prvo tekmo v prvi zvezni ligi so Lendavčani odigrali 25. avgusta 1946. Na štadionu, ki je bil z madžarskim denarjem prenovljen leta 1944, je gostoval splitski Hajduk, eden glavnih favoritov za naslov. Za dalmatinskega velikana so nastopili legendarni igralci Ljubo Kokeza, Slavko Luštica, Frane Matošić in drugi. Dolnja Lendava je imela takrat okoli 2000 prebivalcev, skoraj toliko (1500) pa se jih je zbralo ob igrišču, saj so prišli tudi iz mnogih okoliških krajev (Murske Sobote, Maribora, Čakovca, Varaždina). Domači so nastopili v postavi Franc Štefanec, Jože Gerenčer, Ladislav Török, Josip Lukšić, Karel Vidak, Zoltan Hegedüs, Štefan Boltižar, Geza Šiftar, Ervin Kerčmar, Oskar Kalin in Franjo Vugrinčić. Hajduk je po pričakovanju zmagal s 3:1, zgodovinski prvi gol za Lendavčane pa je dosegel Zoltan Hegedüs. "Velik motiv in prava poplava čustev," se je leta 2010 spominjal Jože Gerenčer. "Srečanje je bilo izredno zanimivo, pa tudi polno nervoze, z dramatičnimi trenutki in izključitvami. To so res enkratna doživetja, polna tudi čudnih občutkov."

Prvo zmago so modro-beli zabeležili v tretjem krogu, ko je pred 700 gledalci v Lendavi padel sarajevski Željezničar. Oba gola za zgodovinskih 2:1 je dosegel Franjo Božić. Toda kmalu se je pokazalo, da je igralski kader številčno preskromen, na igre v gosteh pa so vplivala tudi dolga in naporna potovanja. "Za kaj več nismo imeli dovolj igralcev," se spominja Gerenčer. "Potrebovali bi jih vsaj dvajset, nas pa je bilo točno enajst. In če se je kdo poškodoval, je namesto njega zaigral eden od mladincev."

To se je poznalo pri nekaterih gostujočih rezultatih, na primer proti Pobedi v Skopju (0:6), Crveni zvezdi v Beogradu (0:6) in Budućnosti v Titogradu (0:9). Kljub težavnim in dolgim potovanjem pa je Nafta zabeležila tudi gostujočo zmago. Na jugu Srbije, v daljnem Nišu, so Lendavčani premagali domači 14. oktobar (ki se je kasneje preimenoval v Železničar) z 1:0. Jože Gerenčar je v intervjuju za revijo Lindua povedal zanimivo anekdoto: "Že na železniški postaji so nam priredili sprejem in predsednik domačega kluba nas je nagovoril z besedami: 'Dragi bratje Slovenci …' Naš obrambni igralec Božić, sicer doma s Hrvaške, pa je na te besede takoj spontano, a duhovito reagiral: 'Kakšni Slovenci neki? Vsi so Madžari, le jaz sem Medžimurec!"

Katastrofalen poraz v črnogorski prestolnici sredi marca 1947 je bil zadnji nastop Lendavčanov v prvi ligi. Klub preprosto ni zmogel finančnega bremena in je devet krogov pred koncem sezone izstopil iz tekmovanja. Preostala srečanja so bila vsa registrirana s 3:0 za nasprotnike.

Kljub temu, da se je precej klavrno končal, je lendavski zgodovinski nastop v prvi zvezni ligi z zlatimi črkami zapisan v anale slovenskega nogometa. Konec koncev so v socialistični Jugoslaviji v najvišjem rangu nastopili samo trije slovenski klubi: Olimpija, Maribor in Nafta. V petinštiridesetletni zgodovini jugo lige je bila Dolnja Lendava daleč najmanjši kraj, ki je dal prvoligaša. In to je vsekakor spoštovanja vreden dosežek.