Matjaž Kek, Radenko Mijatović (foto: pigac.si)
KOMENTAR: Nogometna zveza Slovenije (NZS) se ne zaveda problema, ki presega neuspeh članske reprezentance! Nogometa v Sloveniji ni v ospredju, zaspal je in zaostal. Ljudi pa to ne zanima!
Slovenski nogomet, z vsemi svojimi znanimi omejitvami in specifikami, je v letošnjem letu zakockal vse dobro, kar je uspel zgraditi v zadnjih letih. Predvsem to velja za preboje na evropsko prvenstvo selekcij U17 in U21, pa seveda tudi preboj članske reprezentance na Euro 2024. Bilo je lepo, minilo je, padec na realna tla pa je boleč. V nogometu je pač tako, da se stvari hitro spreminjajo in v takšni dinamiki tisti, ki zaradi takšnega ali drugačnega razloga obstane, na koncu lahko močno zaostane. Ravno to se je zgodilo slovenskemu nogometu oziroma konkretno Nogometni zvezi Slovenije (NZS), ki je zadolžena in odgovorna za nogometno dogajanje pri nas.
Kolaps članske reprezentance v kvalifikacijah za SP 2026, v katerih je sleherni gol, kaj šele zmaga (ki je nismo dosegli) pravi podvig, je najbolj opozoril in tudi razjezil javnost. Kako je mogoče, da ima celo Kosovo jasno viden koncept igre, neverjetno željo po igri, nadigravanju, Slovenija pa še vedno razmišlja predvsem o tem, kako ne prejeti gola? To dokazuje, da ima slovenski nogomet konceptualne težave, ker v osnovi še vedno stremi k limitiranju igralcev za ceno "kompaktne" drže na igrišču.
Matjaž Kek nosi odgovornost (dejansko in ne le retorične) za neuspeh članske reprezentance. On je izbral svoje sodelavce, igralce, pri njih vztrajal in postavil igro ter pri tem dobil neizmerno podporo NZS. Ne sme pa trenutni selektor odgovornosti nositi sam in za celoten spekter slovenskega nogometa, ki poleg mlajših reprezentančnih selekcij (tudi tam je stanje zaskrbljujoče) zajema tudi klubski nogomet. Ravno tukaj imamo srečo v nesreči, Albert Riera (in ni edini, je le najbolj očiten) recimo dokazuje, da se da tudi drugače in ljudi to zanima, če ne kar navdušuje. Ne le, da njegova ekipa igra drugače, moderno, tudi njegovi igralci izgledajo boljši kot so bili pred njim.
V Sloveniji imamo v nogometu številne elementarne težave. Težko recimo polnimo, kaj šele napolnimo stadione. Bolj ali manj nam jih napolnijo drugi, enkrat to storijo evforični Kosovarji, drugič glasni Švicarji, celo avanturistični Švedi. Naša navijaška kultura je podhranjena, zanemarjena. Niti enotnih barv in obeležij ne zmore. Tudi to bi moralo biti področje dela NZS, tako kot še marsikaj drugega. Sinočnja navijaška sramota namreč ni prva!
Neuspeh članske reprezentance bi moral biti priložnost za "restart" pri izviru - na NZS. Na Brdu pri Kranju se je očitno vzpostavila cona udobja, kjer se sicer dela sistematično, po "paragrafih" in po vzoru vase zaprtih državnih birokratskih institucij, toda v pisarnah, projekcijah, analizah in strategijah se je nekje izgubil pristen občutek za nogomet. Za živo materijo, ki se razvija in bi morala temeljiti na talentu, kreativnosti, znanju, strasti in želji. Mi pa imamo namesto izzivanja sprememb in napredka vzpostavljeno stanje nekakšnega enoumja, v katerem "bomo že" in "nismo tako slabi", toda slovenskih navijačev takšen nogomet, tako reprezentančni kot klubski, ne zanima.