Chelsea (foto: Getty Images)
Kaj čaka Xabija Alonsa v Chelseaju? Prav nič dobrega, čaka ga obilo dela in lastniki kluba, ki v nogometnih poslih niso ravno "doma".
Mladi angleški trener Liam Rosenior je pred nekaj meseci podpisal šestletno pogodbo s Chelseajem. Po 23 tekmah v 106 dneh pa je bil odpuščen. To je že peti trener, ki je zapustil zahodni London potem, ko so klub leta 2022 prevzeli ameriški vlagatelji, katerih najvidnejša obraza sta Todd Boehy in Behdad Eghbali.
Razlog za njegov odhod je bila serija porazov. V Premier ligi so »Blues« izgubili pet tekem zapored, če k temu dodamo še dva poraza proti PSG-ju v ligi prvakov pa števila naraste na sedem. Edina tekma, ki so jo v zadnjem mesecu in pol Londončani dobili, je bila v FA pokalu proti zadnjeuvrščeni ekipi tretje lige.
Pred tem Roseniorju, ki je nadomestil med igralci zelo priljubljenega Enza Maresco, niti ni šlo tako slabo. Toda sodeč po tem, kar so izvedeli otoški novinarji, je mladi angleški trener izgubil del slačilnice, predvsem špansko govoreče igralce. Mlajši nogometaši naj bi bili na njegovi strani, toda na tekmi proti Brightonu je bilo očitno, da ta ekipa ne igra za svojega trenerja.
V tej situaciji so lastniki morali ukrepati. Kar pa seveda ne pomeni, da je za nastalo situacijo kriv Rosenior. Enainštiridesetletni strateg, ki je pred tem uspešno vodil drugi klub v lasti BlueCo, francoski Strasbourg, ni zaposlil samega sebe. Sprejel je ponudbo svojih nadrejenih, ki bi jo zelo težko zavrnil.
Izvirni greh je bil slovo Italijana Enza Maresce, ki je imel avtoriteto in so mu bili nogometaši naklonjeni. Oditi je moral zelo iznenada, ko je začel v javnosti kriptično godrnjati čez lastnike. Lastnike, ki mislijo, da lahko nogomet vodijo kot nekakšno turbokapitalistično finančno podjetje. Da lahko igralce prodajajo in kupujejo kot delnice.
Boehly, Eghbali in ostali guruji tveganega kapitala, so misli, da so pametnejši od vseh, ki delajo v nogometu. Da bodo priplesali v nogometno industrijo, ki po svojih posebnih zakonitostih obratuje že 160 let, in bodo vsem pokazali, kako se to dela.
Največji naivnež je izpadel prav Boehly, ki je prostodušno priznal, da je na začetku projekta sam opravljal vlogo športnega direktorja in da je igralce kupoval na podlagi tega, da je zanje zainteresiran kak drug klub. Kot da bi trgoval na borzi.
In tako so po štirih letih »briljantnih« potez ameriški kapitalisti dobili to brozgo od ekipe, ki nima ne repa ne glave. V tem obdobju sta Boehly in Eghbali zapravila več kot 1,7 milijarde evrov za nakupe igralcev, ki so povečini dobivali bizarno dolge pogodbe. S temi pogodbami so vrli finančniki mislili, da bo »nategnili« sistem, saj je šlo za amortizacijo vsot skozi daljše obdobje. Toda nogomet preprosto ne deluje na ta način.
Sistem so želeli »nategniti« tudi s prodajanjem sredstev, ki jih imajo v lasti samim sebi. Ker vse to v dereguliranem ameriškem kapitalizmu deluje. Našli so luknje in izigrali finančni fair play. Podobno kot bratje Glazer v Manchestru, so vzeli tudi kredite, pri katerih obresti ne odplačuješ mesečno, ampak jih plačaš na koncu. Toda ta znesek na koncu je zelo, zelo visok … Kdo bo to odplačal, ko pride čas za to?
Ob vseh teh »briljantnih« finančnih potezah pa so pozabili, da je pri nogometnem klubu najbolj pomemben – glej ga zlomka – nogomet! In nogometni posel nikoli ne bo borza. Ima svoje zakonitosti, svoja nepisana pravila, svojo logiko. Ne moreš nogometnega moštva sestavljati kot v računalniški igrici in nogometaše obravnavati, kot da so finančna sredstva, ki jih prelagaš z računa na račun, vrednost pa jim raste ali pada.
Nogomet je organska zver. In vedno nagradi tisti, ki vedo kaj delajo in ki spoštujejo njegove več kot stoletje stare zakonitosti. Boehly, Eghbali in njuni finančni prijateljčki tega nikoli ne bodo razumeli. No, zdaj so našli novega trenerja, ki bo iz kaosa skušal ustvariti delujočo ekipo. Ta naloga zdaj čaka Xabija Alonsa.