Po sezoni, ki je v Evropi še dodatno uveljavila obrambno naravnan nogomet, bi lahko Euro 2016 poskrbel za novo veliko presenečenje. Recept Grčije iz leta 2004 je spet aktualen. Več v novem Nogomanijaku.
je sedel na klopi Ljudskega vrta. Vse je bilo v kvalifikacijah za
, ki je pred več kot napol praznim stadionom pod Kalvarijo doživela enega najvišjih porazov v Katančevi eri (0:3). Bodoči kapetan reprezentance Zagorakis je v drugem polčasu vstopil s klopi in takrat se mu je pohod do naslova evropskega prvaka pred nekaj tisoč slovenskimi navijači najbrž zdel enako verjeten kot je bil letos podvig njegovega nekdanjega kluba Leicestra, ki je v nasprotju z vsemi logičnimi razlagami osvojil naslov v
Toda zgodilo se je in že čez manj kot pet let je Zagorakis na lizbonskem Stadionu luči kot najboljši igralec turnirja visoko v zrak dvignil pokal za naslov evropskega prvaka. S tem je padel zastor nad neverjetnim ciklom grške reprezentance, ki jo je prekaljeni strateg Otto Rehhagel prevzel sredi poraznih kvalifikacij za SP 2002. Tudi tja se je uvrstila Slovenija, medtem ko so se Grki z Nemcem na klopi blamirali in denimo izgubili na gostovanju pri Finski (1:5). Sledila je popolna prenova in Grki so se zanesljivo uvrstili na portugalski Euro 2004, celo pred Španijo in Ukrajino. Nepozabnemu poletju za grški, evropski in svetovni nogomet je posvečen današnji Nogomanijak.
Možnosti jim ni pripisoval nihče. Stavnice so kvote za končno slavje Grkov postavile nekje v rangu 100-150, kar je pred letošnjim prvenstvom primerljivo s kvotami za osvojitev naslova Slovakov, Ircev, Ukrajincev, Čehov in Islandcev. A tudi v primeru, da komu od omenjenih uspe, je bil grški šok toliko večji, saj je ni še nobena zmaga bolj zatresla temeljev favoritizma. V zadnjih letih smo lahko (sicer resda bolj v klubskem nogometu) spremljali podvige Chelseaja, Atletico Madrida in ne nazadnje tudi Leicestra, zaradi katerih je podvig katerega od "majhnih" na letošnjem EP že skorajda pričakovan. Ne pozabimo niti brazilskega mundiala, kjer so predlani pred polfinalom Kostaričane zadržale šele enajstmetrovke.
Vsa omenjena moštva imajo (so imela) jasen skupni imenovalec – obrambo –, s katero so si pokorila številne nasprotnike na poti do velikih uspehov. In nikogar obrambna igra ni tako zaznamovala kot ravno Grke, ki so bili med Eurom 2004 deležni hudih kritik in zgražanja zaradi neprivlačne, celo dolgočasne igre, s katero pa so na koncu Cristiana Ronalda in druščino ganili do solz ter Portugalce za naslov ugnali sredi Lizbone. Ni naključje, da se je tisto evropsko prvenstvo začelo na krilih zmage Porta v finalu Lige prvakov – Jose Mourinho je v Rehhaglu le še utrdil prepričanje, da je pragmatična igra prava formula za uspeh.
Grki so sicer že dolgo pred sanjskim evropskim prvenstvom kazali obrise odličnosti. Ne gre pozabiti, da je šele nepozaben prosti strel Davida Beckhama v kvalifikacijah za SP 2002 preprečil poraz Anglije na kvalifikacijski tekmi na Old Traffordu (2:2), s katero so se Otočani dramatično uvrstili na veliko tekmovanje. Rehhagel in varovanci so na šele Nemčevi drugi tekmi v novi službi dobili pomembno lekcijo pred pohodom, ki se je začel v kvalifikacijah za portugalski Euro in se zmagovito ustavil šele v finalu na lizbonskem stadionu Benficinega zvezdnika Zlatka Zahovića.
Kljub vzpodbudnim kvalifikacijam nihče ni resno računal na Grke. Na EP jih ni bilo od leta 1980, nazadnje pa so leta 1994 igrali na svetovnem prvenstvu v Združenih državah Amerike, kjer jim ni uspelo niti zmagati niti zabiti zgodovinskega prvega zadetka na velikih tekmovanjih. Zagorakis in soigralci, le redki so preživeli reze vse od tiste omenjene tekme v Ljudskem vrtu, so s pomočjo Rehhagla ustvarili pravi moštveni duh, ki je v grški reprezentanci vladal le redko. Igralci Olympiakosa, Panathinaikosa, AEK in ostalih državnih velikanov so namreč le redko znali združiti moči za skupno dobro.
"Prva stvar, ki nas jo je naučil, je bila ta, da mora biti reprezentanca na prvem mestu. Rehhagel je vztrajal, da so vse druge reči drugotnega pomena," se je spominjal branilec šampionskega moštva Panagiotis Fyssas.
Moštveni duh, famozni "vsi za enega, eden za vse", je bil dober začetek, družinsko vzdušje so še okrepile velike zmage, denimo tista junija 2003 v Španiji. Kakšno presenečenje – z rezultatom 1:0. "Bilo je bolj podobno družini," dodaja Fyssas. "To ni bila ena od tistih reprezentanc s 55 igralci. Imeli smo jih kakšnih 20, ki so bili vedno v ekipi – selektor je pripeljal še kakšna dva ali tri, da si jih je ogledal. Tako da smo si bili zelo blizu. Vse bi žrtvovali drug za drugega. Nismo imeli (Zinedina) Zidana ali Simaa ali Cristiana Ronalda. Imeli smo le trdo delo, žrtvovanje, odločnost in tisti moštveni duh. Delovali smo enako kot zdaj igra Atletico Madrid."
Grški upi na Euru 2004 so sloneli na prvi tekmi z gostitelji Portugalci. Ob porazu bi iz omar popadali okostnjaki prejšnjih velikih turnirjev, na katerih so Grki pogoreli. Zlati reprezentanti so kasneje priznali, da so na EP prišli zgolj z željo po kakšni zmagi ali zadetku. "Že to bi se štelo za uspeh – da bi zmagali vsega enkrat," pravi Vassilios Tsiartas, ki se je na Portugalskem uveljavil kot Rehhaglov joker v napadu. A padla je Portugalska, domačini in eni glavnih favoritov so bili na kolenih po zadetkih Giorgosa Karagounisa in Angelosa Basinasa, vzhajajoči zvezdnik evropskega in svetovnega nogometa Ronaldo je zmogel le potolažiti navijače na Portovem stadionu v enem zadnjih napadov.
Zmaga je Grke do konca turnirja popolnoma sprostila, saj so že v prvih 90 in nekaj več minutah izpolnili svoj cilj. Po remiju s Španijo (1:1) in porazu z Rusijo (1:2) bi lahko celo izpadli že po skupinskem delu, a je z zadetkom Nuna Gomesa domačinka Portugalska ugnala Špance in jih na zadovoljstvo celotne države poslala na kratko pot domov, Grki pa so preživeli. A v četrtfinalu jih je čakala branilka naslova Francija. Zmaga bi pomenila nadaljevanje sanj, medtem ko bi že en napačen korak proti moštvu s takšnimi mojstri, kakršni so bili Zinedine Zidane, Robert Pires in Thierry Henry, pomenil katastrofo.
Rehhagel je pred srečanjem na lizbonskem stadionu Joseja Alvaladeja prikazal tudi potreben kanček prilagodljivosti, brez katerega nikoli ni uspeha. Lahko bi govorili že kar o samoupravljanju, saj je ob vztrajanju svojih varovancev popustil in Giourkasa Seitaridisa vseh 90 minut postavil ob bok Henryju, ki se ni naigral, ostalih devet v polju pa se je postavilo v pravcato consko obrambo. Tako kot kasneje v finalu je dežurni junak prvenstva Angelos Charisteas v drugem polčasu zadel z glavo in Franciji po svetovnem naslovu odvzel še evropskega. Pohod do naslova ali vsaj finala je postajal vedno bolj uresničljiv in s tem so se tudi v vrhu nogometne družine razširili strahovi, da bi lahko zmaga tako obrambno naravnane ekipe škodila športu na dolgi rok.
Pri The Guardianu so Grkom priznali zgodovinski uspeh – da so edini nefavoriti v zgodovini, za katere si vsi želijo, da bi jih kdo premagal. A kritike so jih še okrepile pred polfinalom s Češko, ki je bila skozi celoten turnir pravo nasprotje belo-modrih. Z razigranim Pavlom Nedvedom in napadalnim dvojcem Jana Kollerja in Milana Baroša so Čehi zaigrali na strune številnih nogometnih romantikov, a so jih Grki uspeli zaustaviti. Na napeti tekmi je Traianos Dellas v 105. minuti podaljška za nameček zabil edini srebrni gol v zgodovini – pravilo, da se tekma konča, če po prvem delu podaljška rezultat ni poravnan, so nato hitro ukinili. Toda Grkom je sporno pravilo pomagalo do finala, pred katerim se je prav zares zdelo, da je vse mogoče.
Kako hitro se reči obrnejo. Vratar
Antonios Nikopolidis, ki v izločilnih bojih do finala ni dobil niti enega zadetka, pred začetkom turnirja ni govoril z drugim vratarjem
Konstantinosom Chalkiasom. Vezist
Angelos Basinas se je sprl z grško nogometno zvezo zaradi nagrad, več igralcev se je pri Rehhaglu pritoževalo zaradi nepopustljivega ravnanja z več reprezentanti, med drugim se je na Nemčevi tapeti znašel
Michalis Kapsis, Tsiartas je bil nezadovoljen, ker ni začenjal tekem … Toda pred finalom, pravi Tsiartas, so se igralci med seboj pomenili kot prijatelji, kot nogometaši, pred katerimi je največja tekma njihovih življenj.
"Zelo odkrito smo se pomenili. Drug drugemu smo povedali, da je to edina priložnost, ki jo bomo dobili, da spišemo zgodovino. Vedeli smo, da nam nikoli ne bo uspelo ponoviti tistega, kar se je zgodilo. Zakleli smo se, da bomo storili vse, da nam tega ne bo treba," je dejal Tsiartas. Navijači so verjeli in okoli 15.000 privržencev Grčije se je v Lizboni začelo zbirati že dolgo pred večerno tekmo. In kot bi bilo zapisano v zvezdah – še en kot in še en strel z glavo Charisteasa je poskrbel za turoben molk v Lizboni, a do konca finala je bilo še več kot 30 minut. Po trpljenju do zadnjih sekund je nemški sodnik Markus Merk, čigar država se je nekaj let kasneje tako odmevno vmešala v reševanje hude grške gospodarske krize, zapiskal. To je bil znak za slavje, kakršna Grčija v vsej svoji ponosni zgodovini še ni doživela.
"Ni zelo pogosto, da lahko nogometaši storijo kaj za svojo državo. Najpomembnejša stvar za vse nas je, da nam je uspelo za vse naše sodržavljane, za vse naše Grke," zna še danes povedati Tsiartas. "Ljudje me še zdaj ustavljajo, da bi se mi zahvalili. Ljudje se tega še vedno spominjajo. Še vedno sem neverjetno ponosen, da sem sodeloval pri tem in ker vem, da je moje ime v zgodovini."
Poraženi finalist, napadalec Portugalske Pedro Pauleta, ni bil navdušen. "Obžalovanja vredno je, da je ekipa, ki se le brani, na koncu evropska prvakinja," je povedal zvezdnik Paris Saint-Germaina. Navdušeni niso bili niti mediji, ki so izpostavljali "negativne" prijeme Grkov, s katerimi so se dokopali do pokala Henrija Delaunaya. Medtem, ko je na Euro 2004 poskušala večina čimprej pozabiti, je v Grčiji divjala nora zabava. Fyssasa, sicer člana gostiteljice finala Benfice, je po povratku v domovino čakala tudi poroka, za katero se je dogovoril že pred prvenstvom. A najprej je sledil sprejem že na letališču, kjer so letalo z zmagovalci zalivali gasilski curki vode, nato pa so junake pozdravili še na originalnem olimpijskem stadionu v Atenah, kjer so se ulice šibile od številčnosti in ponosa.
Fyssas je skupaj s srčno izbranko čakal na 9. julij, štiri dni po povratku s Portugalske naj bi torej blizu Aten v Vouliagmeniju dahnil "usodni da". A predsednik zveze je imel drugačne načrte in na plažo prinesel osvojeni pokal z Eura. Navdušenje med svati in naključnimi mimoidočimi je bilo takšno, da je namesto 300 povabljencev naslov – oprostite, poroko! – proslavljalo vsaj tisoč ljudi. Se lahko grški podvig ponovi? Po mnenju Bayernovega trenerja Carla Ancelottija bo prav francoski Euro 2016 prava revija protinapadov.
"Ko gledam nazaj po ligaških sezonah v največjih evropskih državah, nato pa se ozrem naprej proti turnirju v Franciji, menim, da bi lahko bil Euro 2016 primeren predvsem za en igralni slog. To bi lahko bil turnir nogometa na protinapade," je za The Telegraph napovedal v vlogi trenerja trikratni osvajalec Lige prvakov Ancelotti. "Samo poglejte, kako je Leicester City osvojil Premier League v tej sezoni s protinapadi in svojo hitrostjo ter agresivnostjo. Enako bi lahko rekli o Atletico Madridu, ki je spet prišel do finala Lige prvakov s tistim pristopom, ko nasprotniku dovoliš imeti žogo in jih nato hitro napadeš, ko posest predajo."
Kljub pričakovanjem, da bo igra na protinapade s poudarjanjem obrambe po grškem slavju zavzela Evropo, je Barcelona in skozi Barcelono španska reprezentanca prestavila ta trend z obdobjem redko videne dominacije, ki je temeljila na posesti in tehnični dovršenosti. Če je temu slogu res odklenkalo, bomo videli že kaj kmalu – konec koncev je veliko bolj "protinapadalno" začela igrati tudi Barcelona sama, medtem ko se je španski selektor Vicente del Bosque odločil umreti pokončno in na zadnjem svetovnem prvenstvu trmasto pogorel z igro kratkih podaj, ki je Špancem prinesla tri zaporedne naslove. Očitno bo "furija" tudi tokrat igrala za veliko več kot le naslov, njen vnovični poraz bil lahko dokončni signal za nove čase ravno v letu, ko je velika nogometna družina izgubila največjega zagovornika spektakla in romantike Johana Cruyffa.
"Preprosta resnica je, da če si želiš, da ekipa igra iz zadnje vrste, da potrpežljivo gradi igro, potem je to potrebno na treningih ure in ure razvijati in izpopolnjevati, razen če, kot Španija, nimaš skupine igralcev, ki so to počeli celo življenje. Bolj preprost pristop je, da ekipo pripraviš na igro s protinapadi," še pravi Ancelotti. Nekaj je na tej Grčiji: trener Leicestra Claudio Ranieri jo je na štirih katastrofalnih tekmah (skupaj s porazom proti Ferskim otokom) vodil tik pred prihodom na klop Leicestra. Portugalska se na EP v Francijo podaja z nekdanjim selektorjem balkanske dežele Fernandom Santosem. Dobra napoved?