Čas za božične klasike

To je bila sezona, v kateri sta med angleško elito (zdaj se je že imenovala Premier League) nastopala oba kluba iz Sheffielda. Sheffield Wednesday, ki ga je veliko kasneje za nekaj časa prevzel tudi Milan Mandarić, je na nesrečnem stadionu Hillsborough vodil že s 3:0, toda Brian McClair je z dvema zadetkoma z glavo vrnil United v igro.

Eric Cantona je točko bodočim prvim osvajalcem naslova v novoustanovljenem tekmovanju prinesel po še eni podaji Leeja Sharpea, Ferguson pa je po tekmi še natrl soli v rane Wednesdaya, ki je Cantonaja famozno izpustil iz rok po prihodu na preizkušnjo. "Nalezljiv je. Ekipa igra tako, da tudi navijači srednjih let skačejo naokoli kot dve leti stari otroci," je nekdanjega člana rivala Leedsa pohvalil Ferguson. Še eno noro tekmo sta Wednesday in United odigrala aprila na Old Traffordu, ko je Steve Bruce prinesel morda ključno zmago Fergusonovemu moštvu za prvi naslov po 26 letih.  

Newcastle United 7:1 Tottenham Hotspur (1996/97)

To je bila ekipa, ki je bila pod taktirko Kevina Keegana sposobna marsičesa, toda nekdaj izvrstni nogometaš je po mnenju mnogih klecnil v psiholoških bitkah z Unitedovo alfo in omego Fergusonom. Po tem, ko so tesno izgubili boj za naslov v sezoni 1995/96, se je Keegan po polovici naslednje sezone poslovil, toda njegovo moštvo je navijačem še pred njegovim januarskim odhodom pripravilo pravo poslastico.

Les Ferdinand, Philippe Albert, Rob Lee in junak St James' Parka Alan Shearer so vsi napolnili mrežo nesrečnega Tottenhama, pri katerem je takrat v osrčju obrambe igral še Sol Campbell. Morda je tudi ta sramotna tekma pripomogla h kasnejši selitvi angleškega branilca k najhujšim rivalom Arsenalu. Newcastle je še drugič zapored osvojil drugo mesto, Keegan pa jih je le kakšen mesec po smešenju Spursov zapustil. 

Coventry City 3:2 Manchester United (1997/98)

Kdo ve - morda je Manchester United ravno proti Coventry Cityju izgubil naslov v sezoni 1997/98. United je vodil že z 0:2 in na videz nadziral potek dogajanja, toda domači so slavili tudi po zaslugi izjemnega zadetka Darrena Huckerbyja. Po tem, ko je sprejel žogo na desnem krilu, se je izognil celi seriji štartov Unitedovih branilcev in hladnokrvno zadel ob Schmeichlovo daljšo vratnico za veliko slavje.

Arsenal je tisto sezono osvojil dvojno krono s točko naskoka pred Man. Unitedom, medtem ko je Coventry zanesljivo obstal na enajstem mestu. "Rdeči vragi" so marca vodili z ogromnimi enajstimi točkami naskoka, toda "topničarji" so se v prvi polni sezoni pod Arsenom Wengerjem na koncu smejali zadnji, Francoz pa je postal prvi Neotočan z naslovom državnega prvaka. 



Leeds United 3:4 Newcastle United (2001/02) 

Ena izmed "tistih" božičniih tekem. Navijači so na Elland Roadu videli kar sedem golov, toda veseli so domov odhajali tisti v črno-belem, ki so proslavili zmagoviti zadetek Nolberta Solana v izdihljajih obračuna, ki je imel vse.

Leeds je po slabi uri igre vodil s 3:1, zadeli so Mark Viduka, Ian Harte in Lee Bowyer, toda varovanci priljubljenega Sira Bobbyja Robsona so se vrnili v izjemnem drugem polčasu, v katerem je Alan Shearer uspešno izvedel najstrožjo kazen, potem ko je Rob Elliott poskrbel za priključek z zadetkom z glavo. Solano je v enem zadnjih napadov prodrl v kazenski prostor in zadel za nepozabno zmago. Črno-beli so sezono sklenili s petimi točkami naskoka pred Leedsom in si tako na četrtem mestu priigrali kvalifikacije za Ligo prvakov.



Charlton Athletic 4:2 Chelsea (2003/04) 

Ruska revolucija je na Stamford Bridge pripeljala številne okrepitve, trenutno vodilni trener Premier League Ranieri pa je imel pred 12 leti težko nalogo zadovoljiti apetit lastnika Romana Abramoviča, ki se je kasneje izkazal za zelo nepotrpežljivega nadrejenega. Na stadionu The Valley blizu južnih obronkov Temze je mestni tekmec Charlton v zadnjem tednu decembra prizadejal boleč poraz Chelseaju, ki je po golu Hermanna Hreidarssona zaostal po manj kot minuti.

John Terry je modre vrnil na 1:1, toda Matthew Holland, Jonatan Johansson in Jason Euell so povsem potolkli goste, za katere je nekaj ponosa rešil le še Eidur Gudjohnsen. Chelsea je boj za naslov dolgo pred koncem sezone predal Arsenalu, ki famozno ni izgubil niti ene tekme. Čeprav je Ranieri zahodne Londončane popeljal do najvišje uvrstitve v zadnjih 50 letih in je Chelsea v Ligi prvakov izpadel šele v polfinalu (najboljša uvrstitev v klubski zgodovini), ga je Abramovič zamenjal. Po osvojitvi naslova v Ligi prvakov je prišel Jose Mourinho.   

Wigan Atheltic 4:3 Manchester City (2005/06) 

Sosedski obračun na stadionu JJB (zdaj stadion Davea Whelana) nas spomni na neke druge čase, ko Manchester City še ni bil angleška velesila in ko mu je lahko štiri gole zabil tudi mali sosed Wigan Athletic. Napadalec Jason Roberts je zabil dvakrat in še nadgradil izjemno prvo sezono Wigana v Premier League, v kateri je ekipa dvakratnega trenerja meseca Paula Jewella osvojila izjemno deseto mesto.

Cityju, ki je sezono kot povsem obrobni akter sklenil na 15. mestu, tistega božičnega dne pri Wiganu ni pomagal niti izjemen zadetek Joeyja Bartona in zadetek Antoinea Sibierskega v enem prvih napadov. Andy Cole je sicer v izdihljajih uspel znižati na 4:3, toda povratka za City ni bilo.



Chelsea 4:4 Aston Villa (2007/08) 

Na "Boxing Day" se je še kako izplačalo obiskati Stamford Bridge - osem golov, trije rdeči kartoni in še kaj je razvnelo strasti v zahodnem Londonu, kjer je Shaun Maloney z dvema zadetkoma odlepil Aston Villo, veliko napako je pri drugem golu storil Petr Čech, pregrešno dragi Andrij Ševčenko pa je na eni svojih boljših tekem v modrem dresu poravnal izid s svojim lastnim "dvojčkom" in podajo za zadetek Alexu. 

Toda Birminghamčani so našli odgovor in Martin Laursen je zadel po lepem prostem strelu, s katerim je mrežo gostov zatresel tudi Michael Ballack, končni rezultat pa je postavil Gareth Barry z najstrožje kazni, potem ko je Ashley Cole igral z roko na golovi črti in dobil rdeči karton. Takrat je Chelsea po odhodu Mourinha že vodil Avram Grant, ki je boleče izgubil finale Lige prvakov v Moskvi proti Manchester Unitedu, "rdeči vragi" pa so Chelseaju za dve točki speljali tudi domači naslov.



Tottenham Hotspur 6:4 Reading (2007/08)

Noro je bilo v tistih dneh tudi na severu prestolnice, kamor je na noge Tottenhamu prišel Reading. Napadalni dvojec z Dimitrom Berbatovom in Robbiejem Keanom je na White Hart Laneu pokazal vso strelsko moč, ki jo je premogla takratna ekipa Juandeja Ramosa, a so imeli Spursi takrat celo kopico drugih težav, ki niso bile nujno vezane na doseganje zadetkov.

Dovolj veliko opozorilo so bili kar štrirje zadetki Readinga, toda gostje vseeno niso našli recepta za razpoloženega bolgarskega maestra Berbatova. Po vodstvu Tottenhama se je Reading vrnil z goloma v prvem in drugem polčasu, ob katerih je domača obramba posredovala naravnost kardinalno in bila še nekajkrat na robu katastrofe. Berbatov je nato izenačil, Dave Kitson pa je le izkoristil eno od številnih priložnosti za 2:3. Berbatov (hat-trick) je spet izenačil, Kitson pa še enkrat pobegnil in zabil svoj drugi gol. 

Nato je "padalo" le še v gostujoči mreži - Steed Malbranque je poravnal izid na 4:4, Keane pa je zapravil tudi najstrožjo kazen, a je žogo v mrežo kljub spornemu vtekanju pospravil Jermain Defoe. Berbatov je z volejem pritisnil piko na i neverjetni tekmi. Ramos je bil takrat v sedlu le dva meseca, posle je oktobra prevzel iz rok Martina Jola, zdržal pa je skorajda točno eno leto, ko so ga po seriji slabih rezultatov kljub osvojitvi ligaškega pokala odstavili in ustoličili Harryja Redknappa. 



Manchester United 4:3 Newcastle United (2012/13)

Takrat tega še nis(m)o vedeli, toda to je bila zadnja sezona Sira Alexa Fergusona v vlogi trenerja Manchester Uniteda. Zadnji paket prazničnih tekem je gotovo ostal v Škotovem spominu, še posebej pa obračun z Newcastlom, za katerega je vodilni zadetek na Old Traffordu prispeval James Perch.

Ekipo Alana Pardewa je nato z enim zadetkom užalostil, z enim pa razveselil branilec Jonny Evans. Severni Irec je najprej izenačil na 1:1, nato pa zatresel še lastno mrežo, čeprav bi moral biti zadetek razveljavljen zaradi prepovedanega položaja. Glavni sodnik Mike Dean ni upošteval dvignjene zastavice svojega pomočnika in "srake" so znova vodile, zatresle tudi prečko (v enem zadnjih napadov tudi vratnico), Patrice Evra pa je z enim svojih redkih zadetkov izenačil.

Papiss Cisse je Old Trafford vnovič utišal v 68. minuti, toda v izjemnem zaključku tekme sta Robin van Persie in nato še Javier Hernandez poskrbela za delirij v rdečem. V "Gledališču sanj" se je predčasno slavilo že čez nekaj mesecev, ko je v drugi polovici aprila zmaga nad Aston Villo poskrbela za neulovljivo prednost pred branilcem naslova Manchester Cityjem (3:0). Ferguson se je poslovil z naslovom, naslednikoma Davidu Moyesu in Louisu van Gaalu pa ni uspelo v več kot očitno prevelikih čevljih.