Brian Clough (foto: Getty Images)
Brian Clough je z Nottingham Forestom pisal pravo pravljico. Osvojil je več evropskih kot angleških naslovov.
Samo šest angleških klubov je osvojilo najbolj prestižno nogometno lovoriko v Evropi: Liverpool, Manchester United, Aston Villa, Chelsea, Manchester City in … Nottingham Forest. Če za ostalih pet lahko rečemo, da so velikani angleškega nogometa, vsaj v finančnem, če že ne tradicionalnem smislu (Chelsea in City), pa sta dva zaporedna naslova evropskega prvaka (1979 in 1980) kluba iz Nottinghama ena najbolj nenavadnih in presenetljivih zgodb v zgodovini nogometne igre.
Forest je sicer eden najstarejših nogometnih klubov na svetu, ustanovljen že leta 1865, vendar pa nikoli, tudi v času svojih največjih podvigov, ni veljal za velik klub. Kako je torej moštvo iz osrednje Anglije prišlo do enega najbolj nenavadnih rekordov v nogometu: da ima več evropskih kot angleških naslovov prvaka?
Vse to je zasluga enega človeka: slikovitega, neortodoksnega, karizmatičnega in ekscentričnega trenerja Briana Clougha.
Clough se je rodil v Middlesbroughu leta 1935 in bil v drugi polovici petdesetih in prvi polovici šestdesetih odličen napadalec za klub iz rodnega mesta (1955-61) in Sunderland (1961-64) v drugi ligi. Na 274 ligaških tekmah je dosegel neverjetnih 251 golov. Ko je bil star 29 let ga je težka poškodba prisilila, da je nehal igrati in začela se je ena najbolj spektakularnih trenerskih karier v angleškem nogometu.
Začel je v četrti ligi pri Hartlepoolu, dve leti kasneje pa je dobil priložnost pri drugoligašu Derbyju, ki ga je najprej popeljal v prvo ligo nato pa z njim osvojil tudi naslov angleškega prvaka. Leta 1973 je Derby County prišel vse do polfinala pokala prvakov, kjer jih je izločil Juventus. Po mnenju Clougha s podkupovanjem sodnika.
Po sporu s predsednikom Derbyja je zapustil klub in našel novo službo pri tretjeligašu Brightonu. Poleti leta 1974 je sledilo njegovih "zloglasnih" 44 dni na čelu Leedsa, kjer je nasledil legendarnega Dona Revieja, ki ga je v preteklosti mnogokrat javno kritiziral. Igralci Leedsa se niso dobro odzvali na njegov nespoštljiv odnos do predhodnika in zadeva se je ekspresno hitro končala.
In tako je 6. januarja 1975 postal trener drugoligaša iz Nottinghama, kjer je ostal skoraj dve desetletji in se zapisal v nogometno zgodovino kot eden največjih trenerjev vseh časov. Začetek ni bi najbolj obetaven, saj je v prvi sezoni zasedel 16. mesto, v svoji prvi polni sezoni pa je bil osmi. Nato je leta 1976 spet združil moči s svojim tesnim sodelavcem in pomočnikom Petrom Taylorjem, ki je bil s Cloughom tudi v večini prejšnjih služb. In tako je Nottingham Forest v sezoni 1976/77 uspel osvojiti tretje mesto v drugi ligi in se vrniti med elito.
V sezoni 1977/78 je Cloughov Forest kot novinec v ligi osvojil naslov angleškega prvaka s kar sedmimi točkami naskoka pred takrat nedotakljivim Liverpoolom. Si predstavljate, da bi dandanes kaj takega uspelo Ipswichu ali Southamptonu? V tistih časih angleški nogomet vendarle še ni bil tako zelo odvisen od finančnega vložka, ki je bil sicer pomemben, ne pa tudi nepremostljivo odločilen. Z vrhunskim in karizmatičnim trenerjem, ki je imel dobro uigrano in kolikor toliko kvalitetno moštvo, je bilo vse mogoče.
Sledilo pa je nekaj še bolj neverjetnega. Kot angleški prvak je Forest v naslednji sezoni prvič v zgodovini sodeloval v pokalu prvakov, predhodniku današnje lige prvakov, ki je bil takrat zelo preprosto tekmovanje na izpadanje. Žreb je hotel, da je Forest že v prvem krogu dobil najtežjega možnega nasprotnika – branilca naslova Liverpool. V tistih časih so v pokalu prvakov sodelovali samo državni prvaki, toda Liverpool je bil evropski prvak v prejšnji sezoni in tako so imeli Angleži izjemoma dva predstavnika.
Forest je Redse izločil dokaj gladko (2:0, 0:0), nato pa v osmini finala odpravil grški AEK in v četrtfinalu švicarski Grasshopper, ki je pred tem izločil Real Madrid. Potem ko se je prva polfinalna tekma proti nemškemu prvaku Kölnu v Nottinghamu končala s 3:3, se je zdelo, da se bo Cloughova pot v pokalu prvakov spet končala v polfinalu, tako kot leta 1973, ko je bil trener Derbyja. Toda pred 60.000 gledalci na štadionu Müngersdorfer je Forest z golom Iana Bowyerja v 65. minuti zmagal z 1:0 in se uvrstil v finale.
Na Olimpijskem štadionu v Münchnu je bil nasprotnik Angležev še en klub, ki ga nihče ni pričakoval v finalu, švedski Malmö. Zmagovalca je odločil zadetek napadalca Trevorja Francisa v zadnji minuti prvega polčasa. Francis je januarja 1979 postal prvi angleški nogometaš, ki je prestopil za (takrat rekordnih) milijon funtov, ko sta ga Clough in Taylor pripeljala iz Birminghama. Ker po pravilih Uefe tri mesece ni smel igrati evropskih tekem, je bil to njegov prvi nastop v pokalu prvakov.
Angleškega naslova Cloughu v sezoni 1978/79 ni uspelo ubraniti, prvak je bil spet Paisleyev Liverpool, tako da sta v naslednji sezoni ta dva kluba ponovno predstavljala Anglijo v pokalu prvakov. V sezoni 1979/80 je Liverpool spet dominiral v ligi, Forest pa je bil na koncu peti, kar 12 točk za prvaki. V Evropi pa je bila zgodba povsem drugačna.
Liverpool je namreč (spet) izpadel že v prvem krogu, ko ga je izločil Dinamo Tbilisi, ki je bil takrat ena najboljših sovjetskih ekip. Forest pa je novo sezono v evropskem pokalu začel tako, kot je končal prejšnjo – z zmago na Švedi. Le da je bil tokrat njihov nasprotnik Öster, ki so ga izločili z 2:0 in 1:1. V četrtfinalu sta sledili dve zmagi nad romunskim prvakom Argesom, v četrtfinalu pa se je zdelo, da se bo pot končala.
Forest je namreč domačo tekmo proti vzhodnonemškemu prvaku Dynamu iz Vzhodnega Berlina izgubil z 0:1 in v tistih časih je bilo zelo težko pričakovati, da boš domači neuspeh izničil v gosteh. Berlinski Dynamo, klub, ki ga je sponzorirala vzhodnonemška tajna policija Stasi, še zdaleč ni bil lahek nasprotnik. Toda Forest je na štadionu Friedrich-Ludwig-Jahn pred 30.000 gledalci že v prvem polčasu dosegel tri gole in na koncu slavil s 3:1.
Še težje delo jih je čakalo v polfinalu, ko so se pomerili s slovitim nizozemskim Ajaxom, vendar so ga izločili z domačo zmago 2:0 in porazom v Amsterdamu z 0:1. V finalu na štadionu Santiago Bernabeu v Madridu je bil njihov nasprotnik nemški Hamburger SV, ki je v polfinalu povozil Real Madrid, pred tem pa je izločil splitskega Hajduka in zmagovalca nad Liverpoolom, tbilisijski Dinamo. Hamburžane je vodil legendarni jugoslovanski trener Branko Zebec, njihov prvi zvezdnik pa je bil Anglež Kevin Keegan, takrat eden najboljših nogometašev na svetu.
Edini gol na tekmi je dosegel Škot John Robertson že v 20. minuti. Zanimivo, Robertson je bil pred letom dni proti Malmöju podajalec za gol Trevorja Francisa, tokrat pa je bil on tisti, ki je odločil srečanje. "Če si mu dal žogo in meter prostora na travi, je postal umetnik," je za Robertsona povedal Clough. "On je bil Picasso naše igre." S to zmago je Nottingham Forest dosegel nenavadni rekord, ki ga ima še danes: da ima več naslovov evropskega kot državnega prvaka.
To je bil namreč Cloughov vrhunec, ki ga ni nikoli več presegel. Čeprav je ostal na čelu Foresta še nadaljnjih 13 let, vse do leta 1993, neverjetnih uspehov iz obdobja 1978-80 ni več uspel ponoviti. V mnogo čem je bil klasičen Anglež: rad je imel alkohol, ki ga je na koncu pokopal, rad je imel besedne igre in tipičen angleški humor.
Toda če kdo misli, da je te izredne uspehe dosegel s klasičnim angleškim pristopom (agresija, veliko teka, dolge in visoke žoge) se zelo moti. Brian Clough je, kot pove eden njegovih najbolj znanih citatov, vedno zagovarjal "kontinentalno igro" po tleh: "Če bi bog želel, da igramo nogomet v oblakih, bi tja postavil travo."