Millwall (foto: Getty Images)
Millwall je sinonim za drugačnost, za odpadništvo in tudi za pesti. Kultni londonski klub je ujet v načrte o totalni prenovi soseske, v kateri ima stadion. Bo to ogrozilo legendarno podobo kluba?
Čeprav je Millwall v vsej svoji dolgi zgodovini samo dve sezoni (1988-90) preživel v angleški prvi ligi, gre za enega bolj znanih britanskih nogometnih klubov. Za njegov sloves so krivi predvsem navijači, ki so v sedemdesetih, osemdesetih in tudi devetdesetih veljali za ene najbolj nasilnih in neobvladljivih v angleškem nogometu. Časi podivjanega huliganizma so v Angliji sicer minili, Millwallow štadion The Den (Brlog) pa ima še vedno sloves težkega in za gostujoče navijače ne preveč prijaznega gostovanja. Toda dandanes se klub, spopada s povsem drugačnimi problemi kot pred nekaj desetletji.
Millwall Rovers FC so ustanovili delavci tovarne konzerv J.T. Morton v vzhodnolondonskem predelu Millwall leta 1885. Leta 1910 so se preselili v Bermondsey v jugovzhodnem Londonu, kjer so zgradili sloviti štadion The Den. Tam so domovali vse do leta 1993, ko so se preselili približno pol kilometra stran na tako imenovani The New Den, kjer igrajo še danes.
Vendar ni dosti manjkalo, da bi se moral Millwall ponovno seliti. Pred nekaj več kot desetletjem, leta 2012, je želela občina Lewisham, ki je lastnik zemlje, na kateri je štadion, le-to prodati zasebnemu podjetju Renewal, ki ima sedež v davčni oazi na Deviških otokih. Občina je želela ta neugledni postindustrijski predel Londona gentrificirati in regenerirati, nogometni štadion pa ni bil del teh načrtov. Začel se je dolg boj Millwalla in njegovih navijačev za svoj košček zemlje pod soncem. Takratni predsednik kluba John Berylson je decembra 2017 povedal: "Zelo težko je videti dolgoročno prihodnost kluba v predelu mesta, kjer so lokalne oblasti tako sovražne do nas."
Po dolgem boju, ki je vključeval razkritja, da je občina Lewisham prek nekaterih posameznikov sumljivo povezana s podjetjem Renewal, je bila prodaja zemlje najprej zamrznjena in nato vendarle ustavljena. Uprava kluba in navijači so si lahko oddahnili šele oktobra 2019, ko sta klub in občina podpisala pogodbo o 999-letnem (!) najemu zemlje, ki zagotavlja, da Millwalla nihče ne more pregnati iz njihovega doma.
Vendar to velja samo za zemljo na kateri je The Den, preostali del Bermondseya pa želi občina renovirati. Trenutna županja Lewishama Brenda Dacres je sicer naklonjena klubu in je bila pred kratkim tudi na tekmi z Burnleyem, toda spremembe v neposredni okolici štadiona se zdijo neizbežne. Občina je odobrila projekt "New Bermondsey", vreden 1,9 milijarde funtov, ki bo potekal v petih fazah.
V prvi fazi podjetje Renewal načrtuje gradnjo 600 novih stanovanj ob južni tribuni štadiona (Cold Blow Lane Stand), druga, tretja in četrta faza pa se bodo odvijale v neposredni bližini zahodne tribune (Barry Kitchener Stand), tako da se bo povsem spremenila okolica štadiona. Načrti vsebujejo gradnjo 3500 novih stanovanj, železniško postajo, kolesarske steze, športni in mladinski center ter mnoge druge infrastrukturne spremembe. To naj bi v tem delu mesta ustvarilo 1250 novih služb in prispevalo h gospodarski rasti in posledično seveda k spremembi karakteristike tega okoliša.
Uprava Millwalla želi, da bi klub rasel skupaj s svojo okolico in je začela načrtovati povečanje kapacitete štadiona iz sedanjih 20.146 na 34.000 sedežev, kar pa se zdi nekoliko preveč ambiciozno. Resda je obisk na tekmah najboljši v zadnjih sedemdesetih letih in je v zadnjih treh sezonah narasel za 4000 gledalcev, vendar je kruto dejstvo, da Millwall že trenutno kapaciteto redko zapolni. Najboljši obisk v tej sezoni je bil v 7. krogu, ko je tradicionalnega rivala Leeds United prišlo pogledat 16.693 gledalcev, sicer pa se povprečno zbere okoli 14.000 ljudi.
Zdi se, da se bo z gentrifikacijo Bermondseya začel nov boj: boj za dušo kluba, ki je bil vedno delavski, odpadniški in outsiderski. Izziv za upravo bo, kako uskladiti neizbežne spremembe s potrebami in željami tradicionalne navijaške baze, ki je klubu tudi v najbolj negotovih časih zvesto stala ob strani. "Vemo, da so navijači srčni utrip tega kluba, tako da se zavedamo, da karkoli bomo storili, bo moralo biti usklajeno z njimi," pravi direktor Millwalla Mark Fairbrother.
Upajmo, da bo res tako, saj ima Anglija že dovolj plastičnih premierligaških klubov brez duše, ki jih je kapitalistična realnost sodobnega nogometa spremenila v brezosebne blagovne znamke, eden od osrednjih namenov lastnikov teh klubov pa je brezsramno "oskubiti" navijače. Millwall je bil vedno drugačen. Naj tak tudi ostane.