Iran (foto: Getty Images)
Kaj bo z Iranom in svetovnim prvenstvom? Vse bolj se zdi, da je nastop te države na mundialu v ZDA praktično nemogoč.
Iran je najbolj nogometna dežela v Aziji. Na nekaterih ligaških tekmah med največjimi klubi (Esteghlal, Persepolis, Sepahan, Traktor) se lahko zbere med 50.000 in 100.000 gledalci. Ko državna reprezentanca igra na nacionalnem štadionu Azadi v Teheranu, je ta vedno nabito poln.
Tudi predstavniki brutalnega teokratskega režima, ki vlada v Iranu od leta 1979, so se vedno zavedali moči nogometa. Bivši predsednik Mahmud Ahmadinedžad je bil obseden z nogometom, pravkar ubiti ajatola Hamenej pa sicer ni bil kakšen poseben ljubitelj nogometne igre, a je ni mogel ignorirati.
Ko so Iranci na svetovnem prvenstvu v Franciji leta 1998 premagali ZDA, je igralcem Hamenej sporočil: "Nocoj so močni in arogantni nasprotniki spet občutili grenkobo poraza zaradi vas. Bodite veseli, da ste osrečili iranski narod." Leta 2008 je ajatola osebno posredoval, da je selektor reprezentance postal kultni Ali Daei. Poleg tega je vedno glasno izražal mnenje, da Iran ne potrebuje tujih trenerjev.
Toda zdaj je ostareli verski voditelj mrtev, Iran pa se je po napadu Izraela in ZDA znašel v vojni. Cilj raketnih napadov je bil tudi športni kompleks Azadi v zahodnem delu Teherana, kjer je pogorela dvorana za odbojko, kultni štadion pa zaenkrat še stoji.
Še nikoli v zgodovini nogometa se ni zgodilo, da bi prirediteljica svetovnega prvenstva napadla eno od sodelujočih držav. Do začetka turnirja je še nekaj več kot sto dni in v tem trenutku še ni jasno, kaj politična situacija pomeni za največji športni dogodek na svetu.
Iran bi mora igrati v skupini G z Belgijo, Egiptom in Novo Zelandijo. Proti Belgijcem in Novozelandcem bi morali igrati v Los Angelesu (oziroma predmestju Inglewood), kjer živi številna iranska diaspora, tekma z Egiptom pa bi morala biti v Seattlu. Glede na trenutne razmere je zelo majhna verjetnost, da bo iranska reprezentanca igrala na ozemlju države, ki jo je napadla.
Medtem ko bombe padajo na Iran, je seveda nesmiselno govoriti o nogometu, vseeno pa bo morala FIFA slej ko prej reagirati in se izjasniti. V pravnem smislu ni ameriško-izraelski napad na Iran prav nič drugačen od ruske agresije na Ukrajino. Toda jasno je, da FIFA ameriškega režima ne bo obravnavala enako kot ruskega.
Kakšne so torej možnosti za Infantinovo skorumpirano in moralno bankrotirano organizacijo? Pravil, ki bi določala, kaj storiti v takšnem primeru ni, najverjetneje pa je, da bo Iran nadomestila kakšna druga azijska reprezentanca.
Sosed Irak se bo konec meseca v play-offu pomeril z zmagovalcem dvoboja Bolivija-Surinam in če izpade, bo morda vseeno lahko nastopil na SP. Če Irak izloči Južnoameričane, pa se bo morda FIFA odločila za Združene arabske emirate, ki so bili tretji v kvalifikacijski skupini za Iranom in Uzbekistanom.
Karkoli že bo, nekaj je povsem jasno. Nogomet je že dolgo talec brutalnih režimov na vzhodu in zahodu. In še dolgo bo, saj je najbolj popularen šport na svetu in prav zaradi svoje popularnosti tudi najbolj političen šport na svetu.