Thomas Frank (foto: Getty Images)
Thomas Frank bo v Tottenhamu gradil na temeljih svojega predhodnika.
Predsednik Tottenhama Daniel Levy je kljub prvi lovoriki po 17 letih odpustil trenerja Anga Postecogluja. Čeprav zveni malo kruto, je bila to brez kančka dvoma pravilna odločitev. Levy ni preveč sentimentalen človek, verjetno bi kak drug predsednik podlegel čustvom in dal Avstralcu še eno priložnost. In to bi bila velika napaka.
Postecoglu je v dveh letih na klopi velikana iz severnega Londona pokazal, da nima dovolj znanja, kvalitete in prilagodljivosti za delo na tem nivoju. Razen "medenih tednov" na začetku sezone 2023/24, ko je Tottenham nekaj časa rušil vse pred sabo, je bilo Postecoglujevo moštvo preveč naivno, preveč odprto, preveč slabo vodeno, da bi lahko zadržal službo.
Seveda je lovorika v ligi Europa in posledično uvrstitev v ligo prvakov izreden uspeh za klub, ki je imel tako dolgo sušo, kar se tiče naslovov, toda to nikakor ne more zamaskirati dejstva, da je bila letošnja sezona absolutno katastrofalna. Spurs so prehiteli samo zadnja tri moštva, ki so bila povsem nekonkurenčna vsem ostalim v Premier ligi.
Seveda je bilo kar nekaj objektivnih razlogov za to slabo formo. Tottenham je utrpel veliko število poškodb ključnih igralcev, na kar se uprava v zimskem prestopnem roku ni zares odzvala. Toda epidemija poškodb je razsajala po vsej Premier ligi, pa ostala primerljiva moštva vseeno niso bila tako obupno slaba kot Postecoglujevi Spurs.
Tudi zmaga v ligi Europa ni nek tako blazno velik dosežek, kot bi ga nekateri radi prikazali. Tottenham je imel štirikrat, petkrat, tudi desetkrat večji proračun od večine drugih klubov v tem tekmovanju, z izjemo Manchester Uniteda, ki ga je v obupno slabi tekmi premagal v finalu.
Postecolgu je preprosto moral oditi.
In zamenjal ga je danski trener Brentforda Thomas Frank, ki je precej drugačen strokovnjak. Že njuni medijski nastopi so nekaj povsem drugega. Postecoglu je bil populistično dobrovoljen in duhovit, ko mu je šlo dobro, ko pa mu je šlo slabo, je bil zajedljiv in siten, vedno pripravljen na verbalni obračun z novinarji, ki so samo opravljali svoje delo. Frank pa je v svojih medijskih nastopih vedno umirjen, pronicljiv in dostojanstven.
Kar se tiče igrišča prav tako ni primerjave. Danec je v vseh teh letih na klopi Brentforda dokazal, kako fleksibilen zna biti. V zahodnem Londonu je že devet let. Dve leti je bil pomočnik, nato pa sedem let glavni trener. On je poglavitni razlog, da je Brentford stabilen prvoligaš. Kljub izredno omejenemu proračunu, je znal vedno izvleči največ iz ekipe, ki je konstantno prodajala svoje najboljše igralce. To je bila gotovo ena od stvari, ki je bila Levyju še posebej všeč.
V taktičnem smislu je prav tako nekaj nivojev nad Postecoglujem. Ko je bil z Brentfordom v drugi ligi, je igral izredno napadalen, odprt nogomet, saj so imele "čebele" boljše moštvo od večine konkurentov. Ko pa je prišel v Premier ligo, je dodobra prilagodil svoj pristop. Brentford je postal veliko bolj defenziven, veliko bolj usmerjen v tranzicijo in dolge žoge, ker je imela pač velika večina nasprotnikov neprimerno boljše ekipe od njega. Ko se je klub ustalil v družbi najboljših, je enainpetdesetletni Danec ponovno modificiral igro, ki je postopoma spet postala napadalnejša in lepša za oko.
Frank si nedvomno zasluži priložnost pri večjemu klubu. V preteklosti so se zanj zanimali Aston Villa, Manchester United in Chelsea, zdaj pa je končno dočakal ta korak naprej v svoji karieri. To bo zanj gotovo velik izziv, saj je vodenje Tottenhama vseeno nekaj povsem drugega kot vodenje Brentforda. Pritisk medijev in navijačev je večji, pričakovanja so večja, pa tudi izzivov je več. Brentford je v lanski sezoni igral okoli 40 tekem, Tottenham več kot 60. In v prihajajoči sezoni bo moral Frank »žonglirati« med neusmiljenim tempom domače lige in napori lige prvakov. To bo zanj nekaj povsem novega.
Še ena stvar, ki jo je treba izpostaviti, pa je ta, da je Brentford izredno dobro organiziran klub, kjer je povsem jasno, kdo je zadolžen za kaj. Gre za utečen stroj, ki deluje na vseh nivojih. Za Tottenham je to težko reči, saj Levy konstantno spreminja filozofijo kluba, odpušča trenerje, športne direktorje in druge zaposlene. Tudi to bo za Franka nekaj novega. Precej več bo odvisno od njega samega kot od dobro delujoče organizacije, ki utečeno brni naprej brez pretresov.
Za Franka je pozitivno, da je športni direktor Tottenhama njegov stari znanec in rojak Johan Lange, s katerim sta pred dvema desetletjema skupaj delala pri Lyngbyju. Govori se sicer, da bi se lahko v severni London vrnil bivši športni direktor Fabio Paratici, kar bi bilo za Franka gotovo slabo. Lange je namreč operativec, ki da veliko na podatkovne baze, vse mogoče parametre in primernost igralcev za sistem, kar je idealno za Franka, ki je na to navajen iz Brentforda. Paratici pa je bolj »ljudski« operativec, ki se raje zanaša na poznanstva in dobre odnose z agenti.
Kakorkoli že, Thomas Frank je novi trener Tottenhama. Kako se bo to obneslo bomo seveda šele videli, jasno pa je, da so s Postecoglujem Spurs zašli v slepo ulico in da je bil razhod neizbežen. Menjava trenerja je bila nujna. Če bo tudi uspešna, pa bo pokazal čas.