Bilo je nekoč: Tottenham je podcenjeval Rudar in se izvlekel

Pokal Intertoto je bil v obdobju 1961-1994 poletno tekmovanje za klube, ki se niso uvrstili v enega od treh bolj eminentnih evropskih pokalov. Njegov osnovni namen je bil, da zapolni poletno praznino in omogoči stavnicam nogometni spored tudi med "mrtvo" sezono. Od slovenskih klubov je pred razpadom Jugoslavije v Intertotu sodelovala samo Olimpija in sicer leta 1966 in 1990. Leta 1991 se je morala sodelovanju odpovedati zaradi vojne v Sloveniji.

Leta 1995 je UEFA vzela Intertoto pod svoje okrilje in spremenila format tekmovanja. Tako je v premoru med sezonama 1994/95 in 1995/96 v njem prvič sodeloval tudi predstavnik Slovenije. Ta čast je doletela velenjski Rudar, ki je v prejšnji sezoni v slovenski ligi zasedel sedmo mesto.

Velenjčani so bili izžrebani v skupino 2 in so za nasprotnike dobili švicarski Luzern, švedski Öster, nemški Köln in angleški Tottenham Hotspur. Sloviti londonski klub je bil 1. julija 1995 prvi gost na pravkar prenovljenem velenjskem mestnem štadionu Ob jezeru. Angleži so v Slovenijo pripotovali dan pred tekmo in se nastanili v ljubljanskem hotelu Holiday Inn. Manager Gerry Francis je vse zvezdnike (Teddy Sheringham, Darren Anderton, Sol Campbell) pustil doma in v Velenje poslal rezervno zasedbo, ki jo je vodil pomočnik trenerja, Škot Des Bulpin.

Povsem drugače je bilo za trenerja Rudarja Bojana Prašnikarja, ki se je eminentnemu tekmecu seveda zoperstavil z najboljšo enajsterico. "Pred evropskim debijem je v moštvu čutiti tremo," je priznal Prašnikar. "Čeprav igralci kar preveč spoštujejo tekmece iz Anglije, pa se ne mislimo vnaprej predati."

Zeleno-črni so imeli v tej sezoni solidno moštvo. V vratih je bil Goran Stanković, branilci so bili Miloš Hudarin, Boštjan Ratković, Samir Balagić in Albanec Ilir Silo, vezno linijo so sestavljali Slavko Javornik, Zoran Pavlović, Matjaž Cvikl in Milan Žurman, za gole pa sta bila zadolžena Slavko Komar in Ismet Ekmečić.

Gostje so na igrišče prišli s širšemu občinstvu povsem neznano zasedbo rezervistov in sposojenih igralcev. Z današnjega gledišča sta omembe vredna le severnoirski reprezentant Gerry McMahon in iz Charltona posojeni vezist Alan Pardew, ki si je kasneje ime ustvaril predvsem kot trener.

Zbralo se je kakih 2500 gledalcev, ki so na noge skočili že v četrti minuti. Ismet Ekmečić (ki je kasneje igral tudi za Olimpijo in Maribor) je izkoristil poigravanje gostujočih branilcev pred svojimi vrati, zvito ukradel žogo in rutinirano premagal tretjega vratarja Spursov Chrisa Daya. Tudi po vodstvu so imeli knapi pobudo, Londončani pa so se osredotočili na značilne angleške dolge podaje. Eno teh je v 13. minuti z glavo v mrežo pospravil iz Northamptona sposojeni centralni branilec Ian Sampson. Velenjčani so odgovorili z dobro igro, v kateri se je izkazal predvsem ideolog Matjaž Cvikl, ki je Ekmečiću in Komarju podelil nekaj lepih podaj, a sta bila napadalca neučinkovita.

V drugem polčasu so pobudo prevzeli gostje, največ preglavic pa je domači obrambi povzročal mladi dvajsetletni napadalec Steven Slade. Kazen za neambiciozno igro knapov je prišla v 61. minuti, ko je izlet vratarja Stankovića v prazno izkoristil škotski napadalec John Hendry in popeljal Spurse v vodstvo. V končnici je Samir Balagić po nepotrebnem udaril Stevena Slada in češki sodnik Ružička mu je pokazal rdeči karton. S tem so bili pokopani še zadnji upi, da bi zeleno-črni izenačili.

Rudar je na koncu zasedel zadnje mesto v skupini. Edino točko je osvojil v zadnjem krogu na gostovanju pri švicarskem Luzernu, pred tem pa sta ga premagala še Öster na Švedskem (3:1) in Köln v Velenju (1:0). Tottenham se je uvrstil na predzadnje mesto, saj je vsa ostala srečanja izgubil. Kako "z levo roko" so Angleži vzeli to tekmovanje, kaže rezultat v Kölnu, saj so Nemci Spurse izprašili s kar 8:0.