Benjamin Verbič (foto: Uradni facebook profil kluba)
Benjamin Verbič je očitno tisti igralec, ki je v odločilnih trenutkih zgodovine na pravem mestu in kateremu so preprosto usojeni trenutki, kakršnega smo doživeli danes.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
V slovenski nogomet se je v relativno kratkem času vrnilo kar nekaj velikih imen slovenske reprezentance, ki so se zaradi različnih vzgibov odločila zadnje utrinke svojih karier pustiti na domačih tleh. Veliko – kaj veliko, celo ogromno – se je pričakovalo od Josipa Iličića in njegovega povratka v Maribor, pri katerem pa se od začetka ni bilo moč izogniti vtisu, ki ga pri Benjaminu Verbiču ni moč začutiti. Da je vse preveč na silo, preveč sanjavo in preveč impulzivno, da bi se lahko posrečilo v takšni meri, v kakršni so si to zamislili vsi glavni akterji.
Bizaren tok usode je poskrbel, da Iličić zdaj zadnja dejanja svoje kariere piše v Kopru, najbrž pa si je drugače povratek na slovenske zelenice zamislil tudi Jasmin Kurtić, za katerega se je od začetka zdelo, da je bil predvsem priročno orodje vodstva Olimpije, ki je z njim skušalo preusmeriti pozornost od drugih težav in pri tem – kot še pri marsičem drugem – klavrno pogorelo. Tudi Kurtić bo po še enem bizarnem toku usode očitno zadnje dejanje kariere odigral v drugem slovenskem klubu – Brinju iz Grousplja.
Pri Benjaminu Verbiču se je od začetka zdelo, da je trenutek za povratek domov – in v njegovem primeru v njegov matični klub – idealen. Celje je za razliko od Maribora in Olimpije dejanski športni projekt s cilji in postavljeno strukturo, Verbič pa bi lahko brez večjih težav kariero nadaljeval v tujini, a se je pri 32 letih vseeno odločil za povratek domov, ker je najbrž začutil, da bi lahko svoji karieri dodal še nekaj, kar ji je manjkalo.
Če bi na tekmi proti Araratu opazovali zgolj Verbičevo govorico telesa, strast, ki jo je pokazal od vstopa na igrišče ter reakcije tribun, bi lahko zaključili, da so Celjani z njegovim povratkom zadeli žebljico na glavico.
Verbič je igralec, ki je zaradi svojih oscilacij razvil nekakšen predznak junaka – včasih pravega, včasih tragičnega. Nocoj proti Araratu nedvomno pravega, saj je njegov gol Celje prvič v zgodovini kluba popeljal v playoff lige prvakov, ekstatičnemu trenutku pa je sledila še bravurozna obrambna akcija, ko je z golove črte izbil žogo in preprečil zanesljiv zadetek gostov.
Po koncu tekme je spominjal na Harryja Kana na svetovnem prvenstvu – s tankim in hripavim glasom je bil čustveno razvnet na način, ki bi si ga želeli videti večkrat, saj se v slovenskem nogometu tudi v najbolj evforičnih trenutkih ni moč izogniti nepotrebni togosti.
Veliki povratki v slovenski nogomet so bili doslej veliki le na papirju. Benjamin Verbič lahko to spremeni in bolj popolnega uvodnika te zgodbe si ne bi mogel niti zamisliti.