Aston Villa je pot do evropskega naslova tlakovala tudi v Ljubljani, Brane Elsner ji je nasproti postavil Olimpijo

Izumitelji modernega nogometa, Britanci, so to igro v drugi polovici 19. stoletja razširili po vsem svetu. Britanski imperij je imel gospodarske (in politične) interese na vseh kontinentih, tako da so njihovi mornarji, učitelji, inženirji in drugi državni uslužbenci "nogometni virus" prinesli v najrazličnejše dežele, od Argentine in Urugvaja do Španije, Italije in Avstro-Ogrske. Dunaj, Praga in Budimpešta so z veseljem sprejeli novost, v naše kraje pa Angležev in Škotov ni bilo. Mi smo nogomet dobili "iz druge roke", ko se je dovolj razširil po Avstriji, da je prišel tudi do Ljubljane in Maribora.

Tudi ko so britanska moštva množično gostovala po Evropi in Južni Ameriki v obdobju med obema vojnama, jih k nam ni bilo. Prvo britansko moštvo, ki je gostovalo na slovenskih tleh, je bila šele leta 1954 angleška B reprezentanca, ki se je pred 24.000 gledalci za Bežigradom pomerila z jugoslovansko B reprezentanco. Naslednji je bil leta 1968 škotski Hibernian, ki je v pokalu velesejemskih mest igral z Olimpijo. Prvi angleški profesionalni klub, ki je prišel v Slovenijo, pa je bila desetletje kasneje slovita Aston Villa.

Klub iz Birminghama je bil ustanovljen že leta 1874 in je bil leta 1888 eden od dvanajstih ustanovnih članov angleške nogometne lige. Večino svojih naslovov angleškega prvaka je osvojil še v Viktorijanski dobi, v 20. stoletju pa ni bil več tako uspešen. Svojo drugo zlato obdobje je imel prav ob koncu sedemdesetih in v začetku osemdesetih let 20. stoletja, ko ga je pot zanesla tudi v Ljubljano. V sezoni 1977/78 je Villa končala na osmem mestu in je bila za štiri točke prekratka v boju za uvrstitev v pokal UEFA. Med pripravami na novo sezono je šla na krajšo turnejo po Jugoslaviji. Preden so nastopili v Ljubljani, so odigrali še tekmo na Reki.

Olimpija je bila v tem obdobju stabilen jugoslovanski prvoligaš. V sezoni 1977/78 je pod vodstvom Branka Elsnerja končala v zlati sredini, na desetem mestu. Elsner je nameraval s postopnim uvajanjem mlajših domačih igralcev pomladiti in modernizirati ekipo, zato so bile priprave za naslednjo sezono ključne. Ko se je torej ponudila priložnost, da generalko pred začetkom sezone 1978/79 odigrajo proti ugledni angleški ekipi, so Ljubljančani navdušeno sprejeli izziv.

Teden dni pred začetkom sezone, v nedeljo, 6. avgusta 1978, ob pol osmih zvečer, so se tako na bežigrajskem štadionu pred 4000 gledalci pomerili ljubljanski zeleno-beli in bordo-beli iz Birminghama. "Angležev se zares ne bojimo," je pred tekmo povedal trener Elsner. "Vemo, da igrajo na dolge žoge, na predložke v sredino, toda to nam bolj ustreza. V obrambi imamo dovolj visokih igralcev, ki se v skokih lahko zoperstavijo angleškim skakalcem. V tem pogledu je angleška enajsterica za nas celo ustreznejši nasprotnik kot kako naše moštvo. Naši problemi so drugje, predvsem na mestu zadnjega zveznega igralca."

Angleški trener Ron Saunders na igrišče ni poslal svoje najmočnejše enajsterice. Prvi zvezdnik, škotski reprezentančni napadalec Andy Gray (kasneje razvpit komentator britanske televizije Sky) je manjkal zaradi poškodbe, prav tako pa ni bilo prvega vratarja Jimmyja Rimmerja in velškega reprezentanta Leightona Phillipsa. Graya je na Kantridi poškodoval branilec Rijeke Miroslav Šugar, Rimmer je v reški slačilnici stopil na razbito steklenico kokakole, Phillipsu pa je bilo med vožnjo z avtobusom v Ljubljano tako slabo, da je bruhal.

V golu je bil zato rezervni vratar Jake Findlay, v obrambi John Gidman, Allan Evans, Gordon Smith in Ken McNaught, v zvezni vrsti Dennis Mortimer, Tommy Craig, Brian Little in John Deehan, napadalni par pa sta tvorila Gary Shelton in Frank Carrodus. V prvi enajsterici je bilo kar pet Škotov!

Brane Elsner je v gol postavil Črnogorca Zorana Matovića, v obrambo Srba Predraga Tomića in Danila Perduva ter mladega Koprčana Igorja Kariža in mladega Cerkničana Roberta Voljča (brata bolj znanega napadalca Janeza Voljča). Položaje v vezni vrsti so zasedli Rade Vujnović iz Ogulina, izkušeni Srb Vukadin Lalović in trenerjev sin Marko Elsner, napadalni trio pa so sestavljali Trboveljčan Peter Ameršek in Ljubljančan Tone Rožič na bočnih položajih ter Črnogorec Milan Ćalasan kot klasična devetica.

Na štadionu je bila tudi skupinica angleških navijačev, ki je skandirala: "We want Andy!" Toda tudi brez svojega najboljšega strelca so bili Angleži zelo učinkoviti. V prvih enajstih minutah so v klasičnem britanskem slogu dvakrat premagali Matovića. Z glavo sta bila uspešna Deehan in Little. Toda Olimpija se ni predala. Mile Ćalasan je še v prvem polčasu z dvema močnima streloma po tleh dvakrat matiral Findlaya in na odmor sta ekipi odšli z rezultatom 2:2.

"Tudi tedaj, ko ni bilo golov, so gledalci resnično uživali ob nevarnih položajih pred obema vratarjema, njunih uspešnih paradah in nevarnih strelih napadalcev," je poročal Franci Božič. V 63. minuti je Ćalasan dosegel svoj tretji gol in povsem preobrnil rezultat. Za trenutek se je zdelo, da bo Olimpija dosegla odmevno mednarodno zmago, vendar so igralci Aston Ville zelo hitro stvari postavili na svoje mesto. Že v naslednjih dveh minutah sta zadela McNaught in Little, končnih 3:5 pa je štiri minute pred koncem postavil rezervist John Gregory.

"Igralci, katerih mest in vloge nismo spreminjali, so najbolj razočarali, medtem ko so se novinci kar dobro znašli," je po tekmi povedal Brane Elsner. "Igra v obrambi je bila neodgovorna." Zato tudi zelo dobra igra v napadu ni bila dovolj. Celo Ćalasanova strelska eksplozija je bila na koncu premalo za dober rezultat. "Z velikim radiusom gibanja in redkim podvigom – hat-trick – je zablestel v vsem svojem sijaju," je črnogorskega ostrostrelca pohvalil Franci Božič v Delu. "In vendar je bila njegova učinkovita igra celo navzlic izdatni pomoči razpoloženega Toneta Rožiča premalo, da bi Ljubljančani v tej mednarodni preizkušnji dosegli ugodnejši rezultat. Olimpijina obramba je v igri z brezkompromisnimi Angleži, ki so navzlic utrujenosti prikazali zelo sodoben nogomet, napravila pet usodnih spodrsljajev ter še nekaj takšnih s srečnejšim zaključkom."

Aston Villa je svoj vrhunec dosegla nekaj let kasneje. Leta 1981 je bila angleški prvak, naslednje leto pa še evropski. V finalu pokala prvakov v Rotterdamu proti Bayernu so nastopili trije igralci, ki so poleti 1978 gostovali za Bežigradom: Ken McNaught, Allan Evans in kapetan Dennis Mortimer.