Arsenal ima smolo! Tekmo, ki lahko prelomi boj za naslov prvaka, igra v najboljšem mesecu Pepa Guardiole

(foto: Getty Images)

V zadnjem krogu angleške Premier lige je Arsenal doma izgubil proti Bournemouthu, Manchester City pa je razbil Chelsea s 3:0 v gosteh in spet znižal prednost topničarjev. Naslednji vikend se sinjemodri in rdeče-beli srečajo na Etihadu. Če ekipa Pepa Guardiole zmaga, bo njegov nekdanji učenec Mikel Arteta v zelo nezavidljivi situaciji.

Že celo sezono se narativ boja za angleški naslov vrti okoli tega, ali bo Arsenal psihološko zdržal. Večkrat se je v tej sezoni zdelo, da je Pepov City odpisan, da to ni več tista »mašina«, ki je mlela v preteklih letih. In vendar je bila vedno znova pod vprašajem psihična moč igralcev Arsenala. Vedno znova in znova. Vsak njihov neuspeh je bil pričakan z vzkliki: »Bottlers! Bottlers!«

In tako smo prišli v april. Pomladni mesec, ki ga ima Pep Guardiola zelo rad. Sonček sije in ptički pojejo. In Arsenalova prednost se je spet stopila. Njihova živčnost pa narasla. Spet. Do neslutenih razsežnosti. Psihodrama nogometašev in navijačev Arsenala, ki se preigrava že celo sezono. Kajti prišli smo, kot sem že rekel, v Pepov april.

V zadnjih štirih letih je Guardiolov Man City v aprilu odigral 23 tekem. Od tega jih je 19 dobil, štiri remiziral in niti ene izgubil. April je Pepov mesec. Ko gre zares kinetični, intenzivni, nevrotični plešasti Katalonec preklopi v turbo pogon. Kajti Pep je kljub vsemu miren. Oziroma zna obvladovati pritisk, ki ga čuti. In to prenese na svoje igralce.

Na drugi strani pa se zdi, da Arteta tega ne zmore. Preveč je maničen, preveč zategnjen, preveč nervozne energije oddaja. Vsega je preveč. Ekipa je preveč trda in nefleksibilna, premalo sproščena in igriva. Preveč zares jemlje vsak spodrsljaj in preveč zares proslavlja vsak uspeh.

Kljub vsemu se je zdelo, da bo imel Arsenal v tej sezoni vendarle dovolj kvalitete in mirnosti, da zasede to tako želeno prvo mesto. Ki ga čaka že od leta 2004. City je bil tisti, ki je deloval nedodelano, neartikulirano, nepepovsko, če se drznem tako izraziti. Toda obenem je bil City tisti, ki je edini držal korak z vodilnimi Londončani. Vsi ostali superklubi so se ukvarjali s svojimi psihodramami in obupno slabimi rezultati.

In tako sta v aprilu ostala samo še dva.

In ne glede na to, kaj se bo zgodilo na Etihadu v nedeljo, 19. aprila, bo šel ta mrtvi tek do konca. Do zadnje minute. Do zadnje sekunde. Do zadnjega milimetra prostora. Pritisk bo naraščal, napetost se bo stopnjevala, tresla se bo gora. In če bodo Arteta in njegovi igralci tako živčni kot so bili že nekajkrat doslej, ko je bilo treba ohraniti trezno glavo, se bo zanje rodila miš.

Kajti Pep je miren. Pep se šali. Na vprašanje, kaj je razlog, da njegovo moštvo igra tako dobro v aprilu, je rekel: »Sonce. Ne šalim se. Sonce. V Manchestru ni nikoli sonca. Če bi bilo sončno novembra, bi bili januarja že prvaki. Po pravici povedano, razpoloženje je boljše. Mentaliteta skupine. Tekma z Arsealom je za nas finale. Zanje tudi.«

Da. Mentaliteta skupine. Ta je definitivno na strani Cityja.

Če sodimo po finalu ligaškega pokala, ki je bilo za obe ekipi precej pomembnejše, kot je ponavadi takšno finale pomembno za tako velike klube, je City favorit.

Guardiola je po tekmi s Chelseajem rekel: »Drugi polčas je bil izjemen, ker smo imeli pravo miselnost. V tej fazi ne gre za taktiko.«

Da. Miselnost.

Razlika je šest točk. City ima tekmo manj. Če zmaga na Etidahu v nedeljo in nato med tednom na zaostali tekmi proti Burnleyu v gosteh, bosta ekipi izenačeni. To je povsem realen scenarij. In potem bo vse odvisno od mentalitete. Tukaj pa vemo, kdo ima veliko prednost.

Če hoče Arsenal prekiniti dvaindvajsetletni urok, bo moral Arteta nekaj spremeniti v glavah igralcev. To pa je precej težje kot pripraviti dobro taktiko.