Aritz Aduriz: 'Tekmovalna žival', ki je časovni stroj obrnila na glavo

Nimajo vse pravljice srečnega konca. Če bi ga imele, bi Aritz Aduriz 20. aprila nastopil na finalni tekmi španskega kraljevega pokala proti Real Sociedadu, klubu iz svojega rojstnega mesta, z Athleticom dvignil prvo veliko lovoriko po več kot tridesetih letih suše in dan ali dva kasneje s pokalom paradiral po ulicah Bilbaa. In nekaj tednov dni kasneje potrdil svoj že tako napovedan odhod v nogometni pokoj. Pri 39 letih, s statusom legende enega najbolj ponosnih španskih klubov ter z zgodbo, ki je v nogometnem svetu unikatna in težko ponovljiva.

Kruta resnica je žal povsem drugačna. Koronavirus je odnesel šele prvi finalni spopad dveh velikih baskovskih rivalov, zdravniki pa so Aduriza postavili pred hladno dejstvo: če ne bo čim prej opravil operacije, na kateri mu bodo vstavili umeten kolk, bo imel v preostanku življenja velike težave. Ko je Aritz Aduriz sredi tedna v ganljivem pismu sporočil, da je njegove nogometne kariere konec, je marsikoga v Španiji stisnilo pri srcu zaradi vsega, česar je bil 39-letni veteran prikrajšan ob koncu veličastne kariere, a sam si kronologije dogodkov ni in ne želi razlagati na takšen način.

"To bo nekoč le anekdota, nič drugega," je povedal neverjetno kljubovalen veteran, ki je vztrajal čez vse roke trajanja in s tem postal več kot zgolj kot nogometni vzornik.

"Rad bi pomagal soigralcem, vendar žal ne morem. Takšno je življenje profesionalnega športnika. Preprosto. Zelo preprosto. Ta čas je prišel. Velikokrat sem že dejal, da te nogomet zapusti prej, kot ga zapustiš ti," je med drugim zapisal Aduriz.

Aritz Aduriz morda nikoli ni bil zares poseben igralec, je pa zagotovo imel zelo posebno zgodbo. Bil je dober, kakovosten, spreten napadalec, ki pa nikoli ni zares dosegel nacionalne veličine igralcev kot so bili denimo Raul, David Villa, Fernando Torres in ostalih, ki so imeli v zadnjem desetletju zabetoniran status v napadu španske La Roje. V tem času se je Aduriz precej selil, počasi in vztrajno krepil svoj sloves pri klubih kot sta Valladolid in Mallorca, dočakal priložnost v velikem klubu (Valencii), a je bilo očitno v zvezdah zapisano, da je zanj primeren le en kraj in en klub. Kot eden najboljših aktivnih baskovskih napadalcev je bil samoumeven za Athletic, kjer njegovih poznih let in oscilacij forme ni mogel ogroziti najbolj tradicionalen dejavnik – konkurenca. Konkurenca je prihajala zgolj v obliki mladih baskovskih napadalcev iz klubskega pogona, a nihče ni bil niti blizu temu, da bi Adurizu odvzel primat prve devetice v klubu.

V špansko nogometno folkloro bo Aduriz vstopil po vsem, kar se je dogajalo v njegovem zadnjem in v prenesenem pomenu edinem klubu v karieri. Za Athletic je zabil več kot 170 golov, v celotni karieri pa je na 780 tekmah zabil 285 golov in ostal brez ene same velike lovorike; izjema je španski superpokal leta 2015, v katerem je v finalu Barceloni zabil tri gole. Ni bila velika lovorika, a bila je lovorika, ki so jo v Bilbau proslavili z dolžnim spoštovanjem in kot bi jo slavil nekdo, ki že trideset let svojih ljubljencev ni videl s srebrnino v rokah.

V španski reprezentanci je debitiral leta 2010, a je šlo zgolj za statističen vpis. Zares je debitiral leta 2016, pri 35 letih, ko je za Španijo nato odigral še 12 tekem in pri 35 letih in 275 dneh starosti postal najstarejši strelec zadetka v zgodovini španske reprezentance. Javne ankete so prekipevale od navdušenja, ko je Aduriz leta 2016 prejel vabilo selektorja za nastop na evropskem prvenstvu, v zgodovino pa bo odkorakal tudi neverjetnem podatku, da je kar 66 odstotkov svojih zadetkov v prvi španski ligi dosegel po 30. letu starosti!

V čem je bila njegova skrivnost?

"Nikoli, nikoli nisem videl česa takega. Misliš si: 'Star je 35 let, slej kot prej bo moral pasti'. Nato ga gledaš in si želiš, da se prvenstvo nikoli ne bi končalo. Neverjeten je," je povedal njegov nekdanji trener v Athleticu Ernesto Valverde. Vicente del Bosque ga je označil za 'poseben primer', njegov zadnji trener v klubu Gaizka Garitano pa za 'tekmovalno žival.'

"Od vseh igralcev s katerimi sem igrali ali jih treniral, ima on tega največ v sebi," je povedal Garitano.

Aduriza najbolje opisujejo njegovi goli. Bil je izjemen 'finišer' in če bi celo njegovo nogometno esenco združili v en sam gol, bi ga težko kateri opisal bolje kot gol, ki ga je zabil v prvem krogu letošnje sezone proti Barceloni. Tekma se je bližala sodnikovemu dodatku, nato pa je sledil dolg predložek Anderja Cape z desne strani in akrobacija Aduriza, ki je poskrbela za eno najbolj nepozabnih erupcij veselja tribun v letošnji sezoni.

"Vsakemu želim, da bi imel priložnost doživeti gol na San Mamesu. Tega se ne da opisati," je tedaj povedal Aduriz.

Slovo Aduriza bo odprlo veliko praznine. Athletic je ostal brez igralca, zaradi katerega celo desetletje ni imel skrbi glede iskanja rešitve za eno najbolj pomembnih igralnih mest v moštvu, Aduriz pa bo pri poznih 39 letih moral v svojem življenju poiskati nov namen. Ne bo lahko – že prvi dan po upokojitvi je prišel na trening igrišče v Lezamo in izza ograje s cmokom v grlu spremljal trening svojih soigralcev.

"Pogrešal bom nogomet. Vendar pa ima vse v življenju svoj začetek in svoj konec," modro ugotavlja nepozabni golgeter, ki ni potreboval mitskih klubov, mitskih tekem in mitskih lovorik, da je postal – mit.