Falklandski otoki (foto: Getty Images)
Ko bosta Argentina in Anglija nocoj stopili na zelenico v Atlanti v polfinalu svetovnega prvenstva, bodo Združene države Amerike priča nečemu, česar v resnici še nikoli niso videle.
Spremljajte Nogomanio kot prednostni vir na Googlu
Dodajte Nogomanio med priljubjene vire v Google News in
prejemajte najpomembnejše nogometne novice med prvimi.
Argentina in Anglija imata zelo, zelo dolgo nogometno zgodovino. Kot marsikje drugje po svetu, so tudi v Argentino nogomet prinesli Britanci, ki so bili v drugi polovici 19. stoletja dominantna imperialna sila na svetu. Argentina sicer nikoli ni bila britanska kolonija, je bila pa izredno pomemben ekonomski dejavnik na radarju britanskega imperija. Podobno kot ZDA danes prek svojih korporacij nadzirajo gospodarstva drugih dežel, so tudi Britanci držali v rokah argentinsko industrijo.
Z delavci, mornarji, učitelji, inženirji in drugimi britanskimi državljani, ki so prišli v Buenos Aires zaradi ekonomskih priložnosti, je na jug južnoameriškega kontinenta prišel tudi nogomet. Skupina Britancev višjega srednjega sloja je na nekem travniku nedaleč od današnjega štadiona Monumental odigrala prvo organizirano nogometno tekmo na argentinskih tleh.
Z rojstvom prvih nogometnih klubov se je rodilo tudi nogometno prvenstvo, v katerem so v zgodnji fazi dominirali Britanci, predvsem "večni" prvak zgodnjih let Lomas Academy Athletic Club, sčasoma pa so jih izrinili domači "kreoli". Eden od ključnih mejnikov v zgodovini argentinskega nogometa je bil odmik domačih "učencev# od sloga igre britanskih »učiteljev«. Britanci so igrali na fizično moč in dolge žoge, Argentinci pa so prišli do sklepa, da njihovemu nacionalnemu karakterju bolj odgovarja tehnična igra kratkih podaj in preigravanja.
V prvi polovici 20. stoletja je veliko angleških in škotskih klubov gostovalo v Argentini. Tovrstne turneje so bile takrat zelo popularne in so pritegnile veliko pozornosti. Prvi gost je bil leta 1904 Southampton, zadnji leta 1929 Chelsea. Rezultati domačih moštev proti superiornim angleškim klubom so se postopoma izboljševali, s tem pa je rastla tudi argentinska nogometna samozavest in zavedanje, da je njihov slog nogometa drugačen od angleškega.
Reprezentanci sta se prvič pomerili leta 1951 na Wembleyu, rivalstvo pa se je zares razplamtelo šele leta 1966 na svetovnem prvenstvu v Angliji. Takrat so Angleži v četrtfinalu premagali Gavče z 1:0, kapetan Antonio Rattin je bil izključen, zadetek Geoffa Hursta pa je bil dosežen iz prepovedanega položaja. Angleški selektor Alf Ramsey je Argentince zaradi grobe igre po tekmi označil za "živali", besni Južnoameričani pa so tekmo poimenovali "El robo del siglo" (Rop stoletja).
Leta 1982 je nogometno rivalstvo dobilo političen podton. Brutalna desničarska vojaška hunta, ki je vladala Argentini v tistem obdobju, je bila zaskrbljena, da bo ljudstvo zaradi vse slabših gospodarskih razmer začelo zahtevati demokratizacijo. Da bi odvrnila pozornost od lastne nesposobnosti, se je vlada generala Leopolda Galtierija odločila, da bo zasedla britanske Falklandske otoke, ki so bili jabolko spora med državama že desetletja. Otoki ležijo v južnem Atlantiku, kakih 500 km od patagonske obale in Argentinci jih smatrajo za svoje.
V začetku aprila 1982 je argentinska vojska napadla in zasedla otoke, Velika Britanija, ki jo je takrat vodila "železna lady" Margaret Thatcher, pa se je odzvala z vso silo in v desetih tednih dosegla popolno zmago. Katastrofalni poraz je pospešil padec hunte in pripeljal do demokratičnih volitev leta 1983.
Toda ta vojaški spopad je pustil globoke rane v argentinski družbi in poglobil antipatijo, ki so jo čutili do Angležev. Na svetovnem prvenstvu v Mehiki leta 1986 je zato četrtfinalna tekma med Argentino in Anglijo dobila politične in družbene razsežnosti, ki so daleč presegale šport. Vsi vemo kaj se je zgodilo tistega vročega popoldneva na štadionu Azteca pred več kot 110.000 gledalci. Diego Maradona je dal najprej gol s pomočjo "božje roke", nekaj minut kasneje pa je dosegel še "gol stoletja", ko je v neverjetni samostojni akciji preigral angleško obrambo in na koncu premagal še vratarja Petra Shiltona.
V Angliji je ta tekma poglobila rivalstvo zaradi občutka, da so bili ogoljufani, v Argentini pa so to nogometno zmago videli kot nekakšno obliko "maščevanja" za poraz v falklandski vojni.
Kot zanimivost lahko dodamo, da je Maradona po koncu tekme zamenjal majico z angleškim vezistom Stevom Hodgom. Slednji več desetletij ni želel prodati dresa, na koncu pa je le pristal na avkcijo in Maradonova mitska majica s te kultne tekme je bila maja 2022 prodana za rekordnih 8,3 milijona evrov (7,1 milijona funtov) kot najdražji kos športne memorabilije vseh časov.
Rivalstvo se je nadaljevalo in na svetovnih prvenstvih smo bili priča še dvema velikima tekmama, ki seveda nista dosegli mitskih razsežnosti tistih dveh iz 1966 in 1986, vseeno pa sta zasedli svoje mesto v mitološkem panteonu "falklandskega derbija".
Na svetovnem prvenstvu v Franciji 1998 sta se moštvi pomerili v osmini finala v Saint-Etiennu. Tekma se je končala z 2:2, Argentinci pa so zmagali po izvajanju enajstmetrovk. Srečanje je zaznamovala predvsem izključitev Davida Beckhama, ki je po provokaciji brcnil Diega Simeoneja in danski sodnik Kim Milton Nielsen ga je predčasno poslal pod prho.
Gole na tej tekmi so dosegli sami legendarni igralci: Gabriel Batistuta in Javier Zanetti za Argentino ter Alan Shearer in Michael Owen za Anglijo.
Zadnjič sta rivala prekrižala meče na svetovnem prvenstvu 2002 na Japonskem, kjer je žreb hotel, da se spopadeta že v skupinskem delu. V drugem krogu skupine F so v Sapporu zmagali Angleži z 1:0, strelec edinega gola pa je bil David Beckham iz enajstmetrovke. Slednja je bila zelo sporna, saj je Michael Owen odigral prekršek Mauricia Pochettina v kazenskem prostoru, eden od najboljših sodnikov vseh časov, Pierluigi Collina pa mu je nasedel.
To tekmo ni zaznamovala taka napetost in živčnost kot prejšnje obračune, Beckam in Simeone sta si sredi tekme celo segla v roke. Angleška javnost je zaradi zadetka Beckhamu odpustila izključitev izpred štirih let.
Zadnjič sta se ekipi pomerili pred več kot dvema desetletjema, novembra 2005, na prijateljski tekmi v švicarski Ženevi, kjer so Angleži slavili s 3:2.
In zdaj, okroglih 40 let po tistem mitskem obračunu na Azteci in okroglih 60 let po izključitvi Rattina na Wembleyu, se bosta Anglija in Argentina pomerili v Atlanti v polfinalu svetovnega prvenstva. To bo tudi prva tekma proti Angležem za Lionela Messija. Lahko ponovi dosežke Diega Maradone?
Bomo videli. Nekaj je gotovo, na tribunah in v okolici štadiona bo zelo pestro. Američani bodo morda prvič na tem prvenstvu priča temu, kaj je zares nogomet. Prvič bodo morda dojeli, da to ni igra srednjega sloja za "soccer moms" in otročke, pač pa simulacija vojne. V tem primeru vojne za Falklandske otoke.