(foto: uradna spletna stran kluba)
Ajax je brez lovorike, še daleč je od finala lige prvakov, a je že zdaj v marsikaterem pogledu zmagovalec sezone. Nogometni svet je navdušen, ideali Johana Cruyffa so namreč še kako živi.
"
Igrati nogomet je preprosto, igrati preprost nogomet pa je nekaj najtežjega," se glasi eden od najbolj znanih izrekov žal že pokojnega nizozemskega nogometnega umetnika
Johana Cruyffa. Človeka, ki je determiniral
Ajax,
Barcelono,
Nizozemsko, v marsičem pa tudi nogomet na globalni ravni. Cruyff je vseskozi, kot igralec in tudi kot trener, iskal
perfekcijo. Posesti žoge, gibanja, podaj, strelov. Predvsem pa je Cruyff stremel k perfekciji v smislu nogometne inteligence in, njegov življenjski opus je lep dokaz tega, dosegel zavidljivo raven. Zato bo, čeprav so od njegove smrti minila že tri leta, ostal večen.
Ajax v sezoni 2018/2019 (spet) stopa po njegovih stopinjah. Ni povsem perfekten, to verjetno tako ali tako ne bo nikoli, a prav idealističen lov na
nogometno popolnost, ki ga Ajax izvaja v svojem značilnem (Cruyffovem) slogu, je tisti, ki navdušuje nogometni svet.
Ajax igra. Ajax uživa. Ajax nadigrava. Ajax razbija. Ajax je preprosto spet - Ajax.
Mlada, pretežno domača, talenta polna ekipa, s korekcijami v obliki specifičnih, izkušenih igralcev (Blind, Tadić, Huntelaar, Schone), je hit letošnje sezone v
ligi prvakov. Njen preboj v polfinale tega tekmovanja so pospremili elementi, ki Ajax kljub resursnim pomanjkljivostim v institucionalnem smislu upravičeno uvrščajo med
nogometne velikane. Ti elementi so nadigravanje nasprotnikov, junaške in neustrašne predstave v gosteh, impresivni dvoboji z Bayernom, Realom in Juventusom ter dva prestižna skalpa (pri Realu in Juventusu so Ajaxu čestitali in priznali, da je poraz gladek) v izločilnih bojih lige prvakov.
Vse to je Ajaxu uspelo z za to raven skromnim proračunom, z ekipo, ki je stala pol manj kot je denimo Juventus odštel za
Cristiana Ronalda in trenerjem, ki je lansko sezono prevzel ekipo, ki je obstala celo v kvalifikacijah za ligo prvakov. Uspelo mu je z jasno idejo in odlično izvedbo ter zavidljivo harmonijo, za katero včasih pomislimo, da na najvišji ravni krutega nogometnega profesionalizma niti ne obstaja več.
Poti do uspeha v nogometu so različne. Ajax je že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, zavedajoč se svojih omejitev in tudi prednosti, izbral svojo. Vmes je z nje slepo zašel in padel v resne težave, a zdaj spet počne to, v čemer je najboljši. Ajaxov
triumf v Torinu (in še prej v Madridu) je dokaz, da v nogometu stvari niso nujno determinirane vnaprej. Da igrišče lahko "poravna" marsikatero nesorazmerje. Da izvirna ideja in izvedba lahko presežeta tudi multimilijonske posle (bližnjice) na nogometni tržnici. Ajax je negiral nogometni svet, v katerem v izločilnih bojih kot po pravilu zmagujejo objektivno najmočnejši (najbogatejši). Ajax je tudi vlil upanje nogometnim sanjačem in romantikom, ki ne dovolijo, da bi silni milijoni in milijarde, ki zadnja leta preplavljajo predvsem največje evropske klube, poteptali desetletja negovane ideale in ustvarili elitistično
superligo.
Si predstavljate paradoks, torej nekakšno nogometno superligo najboljših evropskih klubov (super nogomet?) brez Ajaxa?