Agustin Doffo (foto: Nogomania)
Agustin Doffo je v zadnjih dveh letih in pol eden najboljših tujih nogometašev v slovenski ligi. Navijače Olimpije je navdušil z igrami in borbenim duhom, ki ga je opazil celo selektor Matjaž Kek.
Ekipo Olimpije si je težko predstavljati brez njega. Pri Albertu Rieri je bil v šampionski sezoni pomemben igralec, pri Victorju Sanchezu je v sezoni, ko Olimpija navdušuje v Evropi, srce ekipe. Agustin Doffo je v Olimpiji že dve leti in pol in nič ne kaže na to, da bi ga v bodoče odneslo kam drugam. Za Ljubljančane je preprosto preveč dragocen, naklonjenost pa je obojestranska.
Doffo ima z Olimpijo pogodbo podpisano do leta 2026. Ljubljano in Slovenijo, predvsem njeno čistost, mir in naravne lepote, je vzljubil. Od prvega trenutka, ko ga je klical takratni trener Robert Prosinečki, do podpisa pogodbe, ob uspehih in vse do današnjega dne. V Olimpiji se Doffo ni le ustalil, ampak je tudi začel igrati drugače, kot defenzivni vezist, kar pred tem skozi svojo kariero nikoli ni bil.
Teče vaša tretja sezona v Olimpiji, tudi ta je že uspešna. Ste si ob prihodu v Ljubljano mislili, da boste ostali tako dolgo?
Res je, moja zgodba z Olimpijo je uspešna. Tukaj sem dve leti in pol in lahko rečem, da mi je Ljubljana postala všeč še pred podpisom pogodbe. V prvi sezoni smo osvojili dvojno krono, lansko sezono smo igrali konferenčno ligo, letos prav tako in prvi smo na lestvici. To je res lepo obdobje moje kariere, to moram priznati. Olimpija je eden od dveh klubov, v katerih sem se zadržal dlje časa.
Slovenski selektor Matjaž Kek je dejal, da bi vas naturaliziral, če bi le lahko. Bi igrali za Slovenijo?
Slovenskih medijev ne spremljam, ker ne razumem slovensko, tako da kaj več o tem ne vem. Sem pa slišal za to. Lepo je to slišati, seveda bi takoj igral za Slovenijo. Ni pa to odvisno od mene. Mogoče bi mi kdo lahko pomagal s papirji (smeh)?
V Olimpiji ne doživljate le uspehov, doživeli ste tudi nekakšno nogometno preobrazbo ter postali defenzivni vezist?
Tukaj, v Olimpiji, sem začel igrati nižje, pravzaprav kot defenzivni vezist. Mislim, da sem se dobro privadil, pa tudi uživam v tej vlogi.
Veljate za borbenega igralca, nogometnega pitbula, ki preži na prostor in nasprotnike. Ste od nekdaj igrali na takšen način?
Prej nisem bil tak. Tudi igral sem višje. Bil sem "enganche" (argentinski izraz za "desetko" oziroma igralcem za napadalcema). Ko sem začel igrati kot "šestka", se je to zgodilo samo od sebe, ne znam pojasniti. Rekli so mi, da bom igral nižje in rekli, da moram pokrivati čim več prostora. Začel sem razmišljati, kako bi to storil in kako bi bil bolj agresiven. Potem se je zgodilo. Gre za to, da skušam brati igro, razumeti prostor, ki se ponuja, pokriti nekoga, ki se vključi v napad in podobno.
Na trenutni igralni položaj vas je postavil Albert Riera, kako ste ga doživeli?
Na začetku mi je bilo zaradi jezikovne bariere v Olimpiji malce težje, prav je prišlo, da je moj trener govoril špansko. Albert Reira me je vprašal, koliko asistenc in golov sem imel v prejšnji sezoni. Ko sem mu povedal, da "nekaj", je rekel, da je to za "osemko" premalo in da bom igral nižje. Albert je trener, ki igralca zna prepričati v to, da je najboljši. Mene je prepričal, da sem najboljša "šestka" v ligi. Ima jasno idejo in zna jo vcepiti svojim igralcem.
Tudi to sezono vas vodi Španec, in sicer Victor Sanchez. Kako bi ga opisali?
Miren človek je, ta njegova mirnost nam igralcem da samozavest. Ne čutiš pritiska, če izgubiš žogo, če narediš napako, takrat te trener popravi s pozitivnim pristopom. To je ena od skrivnosti njegovega uspeha. Ne izgubljamo tekem. Kar se mene tiče, imam več svobode v igri, lahko pomagam naprej. Lahko tudi menjamo položaje in vloge.
Olimpija je letos zelo uspešna v Evropi, vas preseneča, da premagujete večje in bogatejše klube?
Mogoče je manjše presenečenje, da nam gre tako dobro, a ko pomislim, pa smo že nekaj časa skupaj. Šli smo korak za korakom. Od Polissyje, Šerifa in preko Rijeke. Rasli smo, začeli smo verjeti, da zmoremo več. Imamo fantastično ekipo, dobro se razumemo. Ključno pa je, da ob uspehih ostaneš skromen in tega se držimo.
Si upate napovedati Olimpijo na vrhu lestvice ob koncu sezone?
V Argentini imamo sveto pravilo. Ne smemo napovedovati nečesa, kar se še ni zgodilo. Borili se bomo, to lahko zagotovim in upam, da nam uspe.
(foto: Nogomania)
Igrali ste proti Mariboru in Celju, Mariborčani so govorili, da so dominirali, Albert Riera pa, da Celja ni premagala Olimpija, ampak kar sam bog. Kako ste doživeli ta dva derbija?
Proti Mariboru ... Kontrolirali smo potek tekme, do rdečega kartona. Z igralcem manj pa je težko storiti kaj v napadu, v fokusu je seveda obramba. Na koncu je bil rezultat pravičen, Maribor ni naredil nič kaj velikega, da bi lahko zmagal tekmo. No, pa tudi mi nismo. Tekma s Celjem je bila res težka. Oni so imeli žogo. Vedeli smo, da so dobri v tem, ampak tudi to, da dobivajo gole iz protinapadov. To je bil naš načrt, da jim vzamemo žogo in skušamo doseči gol iz protinapada.
Kaj po vašem mnenju manjka slovenski ligi?
Liga je boljša kot bosanska. Kaj najbolj pogrešam? Več navijačev na tekmah vseh klubov, mislim pa tudi, da bi si liga zaslužila boljšo infrastrukturo, površine za trening in podobno. Potenciala je veliko, konec koncev v konferenčni ligi poleg Olimpije igra tudi Celje, blizu je bil tudi Maribor. Na področju Balkana imate veliko talenta, veliko kreativnih igralcev, da pa bi to bolje razvili, bi morali izboljšati pogoje zanje.
Mir omenjate kot pomemben dejavnik vašega življenja in igranja v Sloveniji. Kaj pogrešate argentinsko strast za nogometom?
V Argentini nogomet dojemamo drugače, predvsem zelo intenzivno. Ko sem bil mlad in še sam, mi je bila pozornost všeč. Lepo je bilo, ko so me ljudje prepoznali, se fotografirali. Ima pa ta stvar tudi negativno plat. Ko izgubiš, se ne smeš pojaviti nikjer zunaj. Zdaj sem družinski človek in rad hodim naokrog, rad pa imam tudi mir.
Kariero ste začeli v Velezu, zakaj vam tam ni uspelo?
S štirinajstimi leti sem se preselil v Buenos Aires (iz Cordobe). To je bilo fantastično. Tam sem odrasel, tam je praktično moj drugi dom. Tam sem se razvil, tako da imam lepe spomine na tiste čase. Argentinska liga je res težka, ni se bilo lahko prebiti v prvo ekipo. Takrat je imel klub finančne težave, zato smo mlajši dobili priložnost. V Argentini vsi živimo z nogometom. Vsak dan. Ker sem bil mlad, se mi ni zdelo, da čutim kakšen poseben pritisk. V prvi ligi je potem drugače, a moral sem naprej.
Prišli ste do Villarreala, nato pa pristali v BiH, kako se je to zgodilo?
To so bili težki časi. Klub me ni želel prodati, jaz pa sem želel oditi. Pol leta nisem igral. Na koncu sem šel na posojo. Nisem se mogel privaditi. Treniral sem s prvo ekipo, nisem pa veliko igral za drugo ekipo, težko je bilo. Do Bosne sem prišel spet po sili razmer. Pred tem več mesecev v Argentini nisem igral. Nisem imel velik opcij, ko sem dobil klic iz Bosne in Hercegovine. Če sem iskren, nisem vedel čisto nič o državi, ligi, klubu. Rekel pa sem si: Zakaj pa ne? Zanimalo me je le, da je prva liga in Evropa. V redu, korak nazaj morda, ampak za dva naprej. Tam mi je uspelo, dobro sem igral in zgodila se je Olimpija.
Kako dolgo nameravate ostati v Olimpiji?
V nogometu je težko karkoli napovedati. Osredotočen sem na Olimpijo, želim ostati tukaj in osvajati lovorike. Pa igrati Evropo. Želim, da še naprej rastemo in ob tem uživamo. Ne bom rekel, da je Ljubljana moj dom, ker ga imam v Argentini, je pa to vsekakor moj drugi dom.