'Sem težak človek, če zahtevam red?' Matjaž Kek v velikem intervjuju za Nogomanio izpostavlja najbolj izjemno ekipo v svoji karieri

(foto: Nogomania)

Samo še dve tekmi ločita Slovenijo in Matjaža Keka do konca kvalifikacij za uvrstitev na Euro 2024. Slovenija vodi v skupini in ima v teoriji za napredovanje na turnir dovolj že točko proti Kazahstanu. Na Brdu pri Kranju, kjer smo v nogometnem centru obiskali selektorja Keka, je prav vse v znamenju osredotočenosti in priprav na tekmi z Dansko ter Kazahstanom. Nervoze ni bilo mogoče zaznati, Matjaž Kek je zagotovo ne kaže, čeprav se po turbulentnih letih vodenja Slovenije v svoji drugi epizodi na klopi reprezentance nahaja na pragu izjemnega uspeha. 

Selektor, prvo vprašanje je glede na trenutek, v katerem smo, verjetno logično in pričakovano. Gremo na Euro?
Tri reprezentance se borijo za uvrstitev na evropsko prvenstvo. Veseli me, da smo zraven. Velika pričakovanja lahko prinesejo veliko razočaranja, lahko prinesejo tudi evforijo. Pritisk je tukaj in je sestavni del našega življenja. Če ni emocij, lahko vse skupaj hitro izzveni. Hočem, da ta zgodba vsebuje emocije in da jo končamo na naš način. Naš način pa je osredotočenost nase, biti skromen, spoštljiv, a odločen, samozavesten. Razmišljati je treba korak naprej. Vse drugo, tudi razmišljanje o Euru, samo jemlje fokus.

Slovenska reprezentanca od tekme v Beogradu, po kateri ste bili razočarani in ste priznali, da ste razmišljali tudi o odstopu, igra kot prerojena. Kaj se je zgodilo?
V tem poslu reagiraš, ko nekaj ni dobro. Z bazo, ki jo ima Slovenija, težko pričakuješ, da bo reprezentanca vedno zmagovala. Poraz je bil zaslužen, nismo bili dostojni dresa. V takšnih trenutkih se lahko zamenja selektor, prvi pa te začnejo menjavati mediji. Če po takšni tekmi ne priznaš, da si nekaj naredil narobe, potem živiš v oblakih. Zato sem tako reagiral. Ni pa bila le ta tekma prelomna. Tista liga narodov nam je dala več, kot so mnogi pričakovali. Znali smo odigrati na rezultat, nismo podlegli pritisku in dobili smo samozavest. Toliko časa smo skupaj, toliko tekem in treningov smo oddelali, kilometrina se kaže. Hkrati pa smo delali selekcijo, odpadli so nekateri igralci, ki so recimo ligo narodov odigrali na visoki ravni. 

Predsednik NZS Radenko Mijatović je vaš podpornik in nekdo, ki je bil zaradi tega kritiziran. Kako ste prenašali kritike v težkih trenutkih na klopi Slovenije?
S predsednikom sva vreča za nabijanje in to je normalno. Najslabše je iz tega delati cirkus. Jasno mi je, da ste kritični, ko ne gre. Mi smo ljudje javnega življenja. Vem, kdo prvi nosi odgovornost, ne bomo menda menjali fizioterapevta, če izgubimo tekmo. Godi mi zaupanje predsednika, jasno, ampak bolj kot to sem vesel zaupanja velikega dela navijačev, ki razprodajo stadion. Ne bojim se kritik, ker bi potem bežal od resnice tega poklica. Ko daš tega toliko skozi … Vedeti moraš, kdaj moraš iti, tako sem začutil v Rijeki. Breme ekipi ne moreš biti.

Slovenija zdaj zmaguje tudi, ko ne igra dobro. Lani jeseni ste rekli, da imate ekipo, ki ima 'jajca'. Še vedno tako mislite?
Da dosežeš rezultat, se moraš znati obnašati. Igramo na visoki ravni, mogoče z malce drugačno filozofijo. Ko je treba počakati in biti pameten, so igralci doslej dobro reagirali. V Belfastu so nekateri govorili, da bi morali iti po drugi, tretji gol, ampak smo modro odigrali. Fantje dozorevajo, to ste lahko videli. Od začetka kvalifikacij pa do konca je važno samo to, kdo v kontinuiteti osvaja točke. Skupina je takšna, da je od začetka jasno, da se bo nekaj vprašalo tudi Slovenijo.  Ta skupina igralcev v reprezentanci ni primerljiva z nobeno ekipo v moji trenerski karieri. To zadovoljstvo, ki so mi ga dali in mi ga dajejo, tega mi nihče ne more vzeti. Če nas bo poljubil še rezultat, bo to dobro za slovenski nogomet. 

V strokovnem štabu imate Milivoja Novakovića in Boštjana Cesarja, s katerima ste igrali na svetovnem prvenstvu leta 2010 v Južni Afriki. Kakšen je njun doprinos?
One man band ne deluje več, še v glasbi je težko poslušati samo enega. Temelj moje druge reprezentančne zgodbe so postavljali drugi ljudje, Miklavič in Benedejčič. Cesar in Novaković sta prinesla svežo misel, znanje in energijo. Blizu sta fantom, komunikacija je super. Všeč mi je možnost, da se v kakšnem trenutku lahko povlečem nazaj in z razdalje opazujem vse skupaj. Tukaj je res pomemben karakter, mi kvaliteto imamo, kakršno imamo, potem pa moramo izkoristiti to, kar se ponudi. In če imaš karakter …

Včasih se zdi, da radi plujete proti vetru in mnenju 'večine'. Podobno kot pred 13 leti z Josipom Iličićem, ste bili previdni tudi pri vpeljavi Benjamina Šeška v reprezentanco. Zakaj?
Nikomur nisem kljuboval, to je bila reakcija ekipe. Prišel je s sedemnajstimi leti. Zanimivo je, kako odrašča in zori. Benjamin Šeško je spoštoval ekipo, vložil je celega sebe. Vedeti pa je treba, da je vsak samo del ekipe. Tudi Jan Oblak. Veseli me, da imamo v ekipi takšne karakterje, ki povlečejo za seboj tudi ostale. To je unikatna ekipa, to vam lahko zagotovim.

Josip Iličić se formalno reprezentančno ni nikoli upokojil, se bo to zgodilo?
Vsak igralec sam ve, kdaj je čas za slovo. Josip Iličić je slovenskemu nogometu dal ogromno. Verjamem, da so ljudje v slovenskem nogometu glede tega dovolj pametni, jaz pa za takšne stvari nisem odgovoren. Vsak igralec, ki je šel skozi reprezentanco, si po mojem mnenju zasluži slišati besedo hvala. Ne samo tisti, ki so bili uspešni, ampak vsi vmesni igralci, ki so dali svoj prispevek. Če bo nam uspelo, nam bo uspelo za vse generacije.

(foto: Nogomania)

V preteklosti ste bili večkrat kandidat za prevzem Rijeke, Hajduka in Dinama. Je bil vaš povratek v hrvaški nogomet kdaj realen?
Ne morem reči, da mi ne godi to zanimanje, to sploh ne more biti vprašanje. Ko se pojaviš v medijih, je zelo pomembno kakšno komunikacijo imaš z vodstvom NZS. Že v Rijeki sem imel to prakso. Moja beseda zagotovo velja več kot papir. Dal sem besedo in v nobenem trenutku nisem razmišljal, da bi zaradi druge ponudbe odšel. Trenutno nisem v fokusu klubov, mogoče sem že bližje penziji (smeh). 

Nekateri vaši bivši igralci, predvsem iz Rijeke, so vas označili za 'težkega človeka', a hkrati najboljšega trenerja. Je to pohvala ali graja?
Vsaka generacija igralcev je drugačna, vsaka pa te izboljša. Rijeka me je izboljšala, čeprav sem prišel s svetovnega prvenstva. Kot trener moraš zgraditi svoj gard in komunikacijo z igralci, drugače ne gre. Veseli me vsaka dobra komunikacija. Do vseh igralcev nisem bil vedno pravičen, nekdo je pač moral biti rezerva. Vsi pa so radi 15. v mesecu šli na banko, po premije in nagrade za osvojene naslove. Pri meni se vse začne in konča pri redu, disciplini, odgovornosti. Jasno, napake se zgodijo in nikoli ne bodo vsi igralci zadovoljni. Tudi zdaj je tako v reprezentanci, nekdo se izgubi, čeprav javnost morda to drugače vidi. Kdo ima prav? To so legitimna vprašanja v nogometu.

Bi, če bi lahko, pri sebi oziroma v svoji karieri kaj spremenili?
Leta te naučijo marsikaj, nerad pa se vračam nazaj, saj gledam naprej. Včasih sem bil budala, to je jasno. Govoril sem že o redu in disciplini, ne bom se ponavljal. Si težak, če ne dovoliš vsega? Moja največja ljubezen, to je nogomet, mi omogoča način življenja, ki sem si ga lahko samo želel. Neumen bi bil, če tega ne bi skušal delati čim dlje in vse bolje. Rezultat je seveda merilo, tu pa je tudi človeška plat. Bil sem prvak z Mariborom, kot tujec sem doživel spoštovanje, zdaj vodim svojo državo. To je čast, privilegij, zadovoljstvo. Tega mi ne more nihče vzeti. Upam, da se ta zgodba uspešno konča, ampak tudi po Kazahstanu se bo igral nogomet. Karkoli se bo pač že zgodilo.

Pošalili ste se, da se bližate penziji. Boste pred koncem aktivne kariere še kdaj delovali v svojem klubu Mariboru?
Poglejte, sem otrok tega kluba. Živel sem preko ceste Ljudskega vrta. Maribor je vedno bil in bo moj klub. Drugi dom mi je ponudila Rijeka, neverjetno spoštovanje gojim do njih. Tretja zgodba je reprezentanca, v kateri ni bilo vedno lahko, a se počutim super. Postajam starejši. Malo manj sem v Ljudskem vrtu kot prej, spoštovanje in ljubezen do tega kluba … Ne smejo biti navijači Olimpije jezni name. Poudarjam, spoštujem rezultate vseh klubov. Nočem biti stereotipen in reči vse je možno, bomo videli, ampak res razmišljam samo o reprezentanci. Klubski nogomet? Mogoče. Mogoče že 25. novembra letos. Zdaj sem čisto v tej zgodbi. Sem iz Maribora, ja, me pa veseli, da imam iz Olimpije dva igralca v reprezentanci, pa v Celju, po svoje pa sem žalosten, ker ni nikogar iz Maribora in Mure. Padel je stereotip, da Keka ne zanima slovenska liga, to pa zagotovo.