Olimpija je uspela z nižjim proračunom, a z dobrim kadrovanjem in ustreznim trenerjem prehiteti bogatejša tekmeca in osvojila državni naslov.
Olimpija si je s prepričljivo zmago nad Radomljami krog pred koncem vendarle zagotovila naslov slovenskega državnega prvaka, kljub temu, da je bila njena forma v zadnjem mesecu dni dokaj slaba. Čeprav so jih javnost in tudi nekateri tekmeci že pred časom okronali za prvake, so zeleno-beli kar dolgo odlašali z uradno potrditvijo.
Odkar Maribor ni izkoristil Olimpijinega spodrsljaja v Lendavi sredi aprila, se je zdelo, da je samo še vprašanje časa, kdaj bo naslov tudi uradno potrjen. Nato pa je prišel domač poraz na večnem derbiju in vijoličastim se je ponudila izjemna priložnost, da z zmago na zaostalem štajerskem derbiju še bolj pritisnejo na Olimpijo in se ji povsem približajo. Toda ta priložnost je ostala neizkoriščena. Olimpija je nato s slabo predstavo in le točko v Murski Soboti ponudila še nekaj upanja velikim rivalom in si pred obračunom z Radomljani nakopala dodaten pritisk.
Toda vrnitev kapetana Marcela Ratnika v prvo enajsterico je stabilizirala ekipo in zmaji so proti mlinarjem delovali kot prerojeni. Pripravili so si ogromno priložnosti in kmalu razblinili vse dvome o tem, kdo bo naslednji vikend dvignil pokal za državnega prvaka.
Ključno prednost pred zasledovalci so si Ljubljančani priigrali že jeseni, spomladi pa so jo kljub nekoliko slabšim predstavam uspeli vseskozi ohranjati. Glede na to, da je bil Maribor v medsebojnih srečanjih veliko uspešnejši (osvojil je osem točk, Olimpija le dve), se moramo vprašati, kje se je naredila odločilna razlika med večnima tekmecema.
Ključni tekmec, s katerim je Olimpija nadoknadila izgubo točk na derbijih, je bilo ajdovsko Primorje. Rdeče-črni so dvakrat premagali Maribor, Olimpija pa je Anđelkovićevo moštvo porazila na vseh štirih tekmah in ustvarila šest točk viška v primerjavi z vijoličastimi. Zelo različno sta se večna tekmeca odrezala tudi proti Celjanom. Maribor je proti štajerskim rivalom osvojil samo štiri točke, Olimpija osem. Tudi v dvobojih z Radomljani, ki so bili akterji sobotne tekme za potrditev naslova, je Olimpija ustvarila dve točki viška v primerjavi z Mariborčani.
Proti vsem ostalim tekmecem sta se moštvi odrezali približno enako, tako da lahko rečemo, da so Mariborčani prvenstvo izgubili predvsem v Ajdovščini in Celju, zelo narobe pa jim je hodil tudi remi proti Radomljam daljnega avgusta 2024, v petem prvenstvenem krogu.
Čeprav se je večino spomladanskega dela zdelo samoumevno, da bo Olimpija prvak in se je samo čakalo, kdaj bo to uradno, je treba poudariti, da so bili pred začetkom prvenstva Celjani in Mariborčani favoriti. Mnogi so bili prepričani, da bosta med seboj odločali o naslovu ti dve moštvi, ki ju napajata ruski in turški kapital in imata največja proračuna v ligi. Toda "štajersko idilo" je pokvaril španski trener Victor Sanchez, ki je preporodil zeleno-bele in ustvaril zmagovalno ekipo, ki je bila konkurenčna tudi v Evropi.
Poleti Olimpija ni preveč drastično spremenila zasedbe. Edina res velika izguba je bil odhod kapetana Timija Maxa Elšnika v Crveno zvezdo, medtem ko se odhodi Motike, Posavca, Fadide, Karamatića, Bristrića in Kase niso zares poznali. Na Sanchezovo pobudo je Olimpija na španskem trgu našla Alexa Blanca, Manuela Pedreña in Jordija Goveo, dobra okrepitev pa je bil tudi Brazilec Thalisson. Priložnost v prvi ekipi je odlično izkoristil tudi mladinec Dino Kojić, ki je tekom sezone postal eden ključnih akterjev na igrišču.
Hrbtenica moštva pa je ostala nespremenjena: v golu najboljši vratar lige Matevž Vidovšek, v obrambi uigrana naveza Sualehe-Ratnik-Muhamedbegović-Silva, v vezni liniji mladi Agba in izkušeni Doffo, na ofenzivnih položajih pa vedno boljši Brest in v tej sezoni daleč najboljši posameznik prve lige, novopečeni avstrijski reprezentant Raul Florucz. Do poškodbe je bil zelo pomemben tudi Brazilec Pedro Lucas.
Pozimi je Goran Boromisa v mozaik dodal le Jurgna Čelhako in Alexa Tamma, tako da večjih pretresov v kadru ni bilo. V primerjavi z Mariborom in Celjem, ki sta tako poleti kot pozimi veliko trgovala, je Olimpija ohranila kohezivnost in povezanost moštva skozi celotno sezono.
Levji delež zaslug med igralci ima nedvomno prvi zvezdnik Raul Florucz, ki je na 29 tekmah dosegel 15 golov in prispeval 11 asistenc. Sodeloval je torej pri 26 od Olimpijinih 63 doseženih golov. Navduševal pa je tudi s svojo tehnično dovršenostjo, fizično močjo in neustavljivimi prodori čez celo igrišče. Sanchez ga je občasno uporabljal na krilu, predvsem desnem, večino časa pa mu je zaupal kar vlogo špice, v kateri se je Raul zelo dobro znašel. Njegova največja težava je bila disciplina, saj je dobil kar devet rumenih kartonov, njegova izključitev v Banjaluki pa je bila ena od usodnih prelomnic sezone.
Olimpija si je z naslovom prvaka priigrala odlično izhodišče za še tretjo zaporedno uvrstitev v skupinski/ligaški del katerega od evropskih tekmovanj, vendar bo morala v poletnem prestopnem roku vleči pametne poteze. Prvi korak bo moralo biti seveda podaljšanje pogodbe s trenerjem, v primeru, da se bo Sanchez odločil oditi, pa bo morala bliskovito hitro reagirati in pripeljati primerno zamenjavo.
Nekaj ključnim igralcem (Lasickas, Silva, Sualehe) potečejo pogodbe, medtem ko so Vidovšek, Ratnik in predvsem Florucz kandidati za prodajo. Florucz je celo javno povedal, da pričakuje poleti korak naprej. Olimpija si nikakor ne more privoščiti, da izgubi vse te nogometaše naenkrat, zato čaka Gorana Boromiso in Igorja Barišića ogromno dela.
Glede na to, da je bila v tej sezoni ključ do uspeha kadrovska stabilnost, bi bil val sprememb v poletnih mesecih, ko bodo na sporedu odločilne evropske tekme, prav gotovo kontraproduktiven. Zeleno-beli bodo naslov prvaka zagotovo dostojno proslavili, potem pa ne bo veliko časa za počitek in sprostitev. Lovoriko bo treba oplemenititi v Evropi.