George Juncaj od nogometnega Prekmurja pričakuje spoštovanje, toda kljub svoji finančni investiciji v klub spoštovanja do Mure in njenih navijačev sam ne kaže v pravi meri.
Tonči Žlogar je, ko je George Juncaj postal lastnik Mure, videl, da ne bo šlo. Pogojevanje igranja Juncajevega sina Stevena je bilo za nekdanjega slovenskega reprezentanta nesprejemljivo in zato se je poslovil od Mure. Njegov naslednik na trenerski klopi Oskar Drobne je bil s pričakovanji lastnika kluba ob svojem prihodu v Mursko Soboto zagotovo seznanjen, a očitno tudi prepričan, da bo uspel krmariti med Juncajevimi precej nerealnimi željami na eni ter realnimi izzivi na igrišču na drugi strani.
Danes, le nekaj mesecev po Juncajevem prihodu v Muro, je jasno, da je Steven Juncaj (p)ostal glavni kamen spotike, Oskar Drobne pa je praktično nemočen. George Juncaj je v prvi vrsti Stevenov oče, šele nato lastnik kluba, hkrati športni direktor ter seveda glavni odločevalec. Kot takšen je prepričan, da si njegov sin zasluži več spoštovanja. Očital je celo, da nekateri igralci Mure Stevenu nočejo podajati žoge.
V Muri zato vre. Rezultati so slabi, nekateri igralci so že odšli, drugi so tako ali drugače na stranskem tiru, znakov "dela na dolgi rok", o katerem je pred meseci govoril Juncaj, pa ni videti. Navijači so postali izjemno nezadovoljni, tudi bojkotirajo že tekme ter izražajo svoje nezadovoljstvo na vsakem koraku.
George Juncaj, ki je ob prihodu v klub ravno navijače izpostavil kot pomemben faktor za nakup Mure, je zdaj že skorajda sam proti vsem. Če malce pretiravamo, je na Fazaneriji v očeh mnogih postal persona non grata. V svojem zadnjem javnem nastopu je tako že dejal, da lahko s svojo družino tudi odide, če ne bo šlo drugače. S seboj bo seveda odnesel tudi svoj denar, kaj bo z zajetnim zneskom, ki ga je doslej že vložil v klub, pa ni znano.
Mura je ob koncu leta očitno znova na razpotju. Prihod novega lastnika je prinesel kapital in spremembe, toda takšne, kakršnih si navijači niso želeli. Mura ni uspešna, začela je izgubljati svojo prekmursko identiteto, podrle pa so se tudi osnovne nogometne zakonitosti, ki pravijo, da morajo v vsakem trenutku igrati tisti, ki so najboljši.
George Juncaj ima kot lastnik Mure seveda glavno in zadnjo besedo. Ima pa, čeprav se zdi, da se tega ne zaveda prav dobro, vendarle tudi veliko odgovornost do kluba, navijačev in lokalnega okolja. Mura je zdaj formalno resda njegov klub, toda pomemben del Mure so ravno njeni navijači, Prekmurci, brez katerih črno-bela barva in Fazanerija ne pomenita prav nič. Če kompromisa med omenjenimi akterji ne bo, Juncajeva zgodba v Murski Soboti na koncu ne bo uspešna.