Enajsto evropsko prvenstvo bo za vse večne čase zapisano v zgodovino slovenskega nogometa. Ne zaradi tega, ker ga je Evropska nogometna zveza (UEFA) prvič zaupala dvema državama...
Enajsto evropsko prvenstvo bo za vse večne čase zapisano v zgodovino slovenskega nogometa. Ne zaradi tega, ker ga je Evropska nogometna zveza (UEFA) prvič zaupala dvema državama - gostiteljici sta bili Nizozemska in Belgija, pač pa zaradi premiernega nastopa reprezentance Slovenije na velikem tekmovanju. EP leta 2000 je potekalo od 10. junija do 2. julija, še drugič zapored pa je na njem sodelovanje šestnajst reprezentanc. Ker sta bili tokrat gostiteljici dve, je bilo v kvalifikacijah prostora le za štirinajst reprezentanc - najboljših devet in najboljša drugouvrščana so se neposredno uvrstili na turnir, preostalih osem pa se je pomerilo v dodatnih bojih. Anglija je bila boljša od Škotske, Danska od Izraela kar z 8:0, Turčija od Irske, Slovenija pa je na dveh nepozabnih tekmah na kolena spravila Ukrajino. Kvalifikacije so bile sicer usodne za Hrvaško, ki je na Euru sodelovala štiri leta pred tem, doma pa so ostali tudi Bolgarija, Rusija, Grčija in Švica. Vsaka od obeh gostiteljic je za EP prispevala po štiri štadione - Amsterdam, Rotterdam, Eindhoven in Arnhem so zastopali Nizozemsko, Bruselj, Liege, Bruges in Charleroi pa Belgijo.
David Trezeguet je odločil finalno tekmo proti Italiji.
Skupina A je postregla z velikim presenečenjem, saj sta izpadli tako Anglija kot Nemčija, ki je sicer branila naslov prvaka. Nemci so ostali celo brez zmage, medtem ko je prvo mesto z devetimi točkami osvojila Portugalska. Druga je bila presenetljivo Romunija, ki je v odločilni tekmi s 3:2 premagala Anglijo - slednja je tako še enkrat več razočarala svoje navijače. V skupini B je bila odigrana uvodna tekma prvenstva, in sicer sta se v Bruslju pred 50.000 gledalci pomerila Belgija in Švedska (2:1). Prvo mesto v tej skupini je s tremi zmagami osvojila Italija, na drugega pa se je zavihtela Turčija - s prvenstvo sta morali tako predčasno zaključiti Belgija in Švedska. Skupina C je postregla z eno najboljših tekem v celotni zgodovini evropskega prvenstva. 13. junija sta se v Charleroiu pomerila Slovenija in Jugoslavija, tekma pa se je končala z remijem kljub temu, da so Slovenci po slabi uri vodili že s 3:0. Toda sledile so minute Jugoslovanov, ki so v vsega sedmih minutah zabili tri gole in prišli do točke. V drugem krogu je Slovenija izgubila s Španijo (1:2), v zadnjem pa remizirala z Norveško. Prvo mesto je osvojila Španija, drugega Jugoslavija, tretjega Norveška in četrtega Slovenija, ki si je prislužila številne pohvale za svoj nastop. V skupini C sta bili prepričljivo boljši Nizozemska in Francija, predčasno pa sta domov odšli Češka in Danska. Četrtfinale se je začelo v Amsterdamu, kjer je Portugalska z 2:0 premagala Turčijo, nato pa v Bruslju nadaljevalo z zmago Francije nad Španijo (2:1). Nizozemska je iz hlač stresla Jugoslavijo (6:1, Patrick Kluivert je dosegel tri gole), Italija pa ni imela veliko dela z Romunijo.
V polfinalu je bila nato Francija premočna za Portugalsko, a šele po podaljšku. Redni del se je končal z 1:1, nato pa so Francozi v 117. minuti prek Zinedina Zidana zadeli iz enajstmetrovke. Še pred tem so sledile neljube scene, saj so Portugalci ostro protestirali in celo odrivali sodnika Gunterja Benka iz Avstrije, kar je vodilo do nekaj ostrih kazni - Nuno Gomes je moral recimo počivati kar sedem mesecev! Dramatična je bila tudi druga polfinalna tekma, saj je bila odločena šele po enajstmetrovkah. Italijani so slavili s 3:1, prav neverjetno pa je, da so Nizozemci na celotnem obračunu zgrešili kar pet strelov z bele točke (dva v rednem delu in tri med enajstmetrovkami). Frank De Boer je zapravil kar dve in na koncu so morali visokoleteči gostitelji v polfinalu zaključiti sanje po ponovitvi leta 1988. Italijani so se v prvi finale po letu 1968 uvrstili kljub temu, da je Gianluca Zambrotta že v 34. minuti prejel rdeči karton. Naslov najboljšega strelca sta si razdelila Kluivert in Savo Milošević (oba sta zabila po pet golov), medtem ko je bil za najboljšega igralca turnirja izbran Zinedine Zidane. Gledalci so v povprečju na tekmo videli 2.74 gola, skupno pa je na 31 tekmah padlo 85 golov. Vse obračune si je skupaj ogledalo 1.122.833 gledalcev.
Finalna tekma
FRANCIJA - ITALIJA 2:1 (po podaljšku)
Še drugič zapored je veliki finale evropskega prvenstva odločil zlati gol, tokrat je slednji srečo prinesel Franciji, ki je bila dve leti pred tem tudi svetovni prvak. Finalna tekma je bila odigrana 2. julija v Rotterdamu, na štadionu Feyenoorda pa se je zbralo 50.000 gledalcev. UEFA je sojenje zaupala Švedu Andersu Frisku, prvič polčas pa z zadetki ni postregel. Precej bolj napeto je bilo v nadaljevanju, ko so Azzurri v 55. minuti povedli - med strelce se je vpisal Marco Delvecchio. Italijanski navijači so že slavili naslov evropskega prvaka, ko je na sceno stopil Sylvain Wiltord. Slednji je že v sodnikovem podaljšku zadel za 1:1 in podaljšek, slednji pa je nato Italijanom prinesel še več žalosti. Po trinajstih minutah je namreč David Trezeguet z mojstrskim volejem odločil tekmo, poskrbel za sanjski preobrat in Franciji priigral drugi naslov evropskega prvaka. "Akcija se je začela z lepo potezo Roberta Piresa na levi strani. Preigral je Fabia Cannavara in prišel do golavt črte. Njegova podaja je bila nato sicer vse prej kot lepa, toda sam sem bil dobro postavljen in ko je začela padati, sem jo udaril z levico. Žoga je končala v mreži, mi pa smo postali prvi, ki smo takoj po naslovu svetovnega prvaka osvojili še evropsko krono. To je bilo zares nekaj izrednega za našo državo," se spominja junak Trezeguet.