Uredništvo    3. marec 2016
Nogomanijak

Debiji za pet zvezdic

Miroslav Radović se je s prvimi dotiki žoge v slovenskem nogometu vpisal med strelce, napadalec Olimpije pa ni prvi, ki je nase opozoril že na debiju. Pa je to napoved velikih reči?
SORODNE NOVICE
Chelsea in Barcelona lovita Re...
11.12.2017 | Evropske lige
Damir Mišković ima podporo nav...
11.12.2017 | Mednarodni nogomet
United v City: Pet ugotovitev
11.12.2017 | Evropske lige
Guardiola: Zmagali smo, ker sm...
11.12.2017 | Evropske lige
Navijači Rosaria razvili najve...
11.12.2017 | Mednarodni nogomet
Kim Jong Un je velik navijač I...
11.12.2017 | Evropske lige

Zadetek ob debitantskih nastopih v različnih prvenstvih je lahko dokaz izjemne kakovosti, lahko pa je tudi preblisk, kot boste spoznali v novem Nogomanijaku. Novi član Olimpije Miroslav Radović z novim junakom navijačev Manchester Uniteda Marcusom Rashfordom nima veliko skupnega, za prvo ekipo Partizana je denimo igral še preden je zdaj 18-letni Manchestrčan prestopil šolski prag, a oba sta v zadnjih dneh doživela sanjski ognjeni krst na ligaški tekmi. Spominjamo se še nekaterih, ki so že v prvih minutah svojega debija pokazali, da so nekaj posebnega, a tudi tistih, ki jim nepozabna premiera ni prinesla prav nič dobrega.

Bobby Charlton (Manchester United proti Charlton Athleticu 1956/57) in Jimmy Greaves (Chelsea, Anglija, AC Milan, Tottenham in West Ham 1957-1971)

Navijači Manchester Uniteda se lahko ob slavljenju novega junaka spomnijo tudi legende kluba. Sir Bobby Charlton, kasneje tudi kapetan reprezentance, je leta 1956 še služil vojaški rok, veliki trener Sir Matt Busby pa ga je kot 18-letnega talenta uvrstil v ekipo za tekmo proti, kakšno naključje, Charlton Athleticu. Charlton je zablestel z dvema zadetkoma, njegova zvezda pa ni ugasnila in skupno je na 14 tekmah v sezoni zabil 12 golov, kasneje pa postal eden največjih nogometašev v zgodovini kluba in države, s katero se je deset let kasneje veselil prvega in edinega naslova svetovnega prvaka.

Posebna zgodba je Charltonov sodobnik Jimmy Greaves, za katerega znajo še dandanes povedati, da je njegov gol na debiju dogodek, ki se pripeti z enako gotovostjo kot smrt in plačevanje davkov. Greaves je od zadetka na debiju za Chelsea, imel je 17 let, na prvih tekmah zadel tudi kot član vseh ostalih ekip v svoji karieri. Zabil je tudi na prvi tekmi kot reprezentant Anglije in čeprav se njegov prestop k AC Milanu ni razpletel po željah, je enega od devetih golov z 12 tekem zabil ravno ob prvem okušanju ligaškega nogometa na Apeninskem polotoku. Ko se je vrnil na Otok mu je šlo še bolje: na prvi tekmi, ki jo je začel za Tottenham, je leta 1961 zabil hat-trick, kot član West Ham Uniteda pa je na debiju v črno zavil Manchester City



Alan Shearer (Southampton proti Arsenalu 1988/89)

Eden najboljših napadalcev Premier League vseh časov s Southamptonom sploh še ni imel podpisane profesionalne pogodbe, ko je s hat-trickom Arsenalu ime Alan Shearer spoznala celotna Evropa. Shearer je z zadetki na debijih nadaljeval kot reprezentant Anglije in član Blackburn Rovers, ki so ga po tem, ko jim je prinesel ligaški naslov, njegovemu klubu iz otroštva Newcastle Unitedu prodali za takrat rekordnih 15 milijonov funtov. Shearer je bil skozi celotno kariero strah in trepet nasprotnih obramb in eden izmed tistih, ki po izvrstnih prvih nastopih nikakor ni razočaral.


Romario (Barcelona proti Real Sociedadu 1993/1994) 

Legendarni Brazilec Romario je na ligaškem debiju za Barcelono leta 1993 prispeval ne enega, ne dva, temveč kar tri zadetke, vključno s spektakularnim lobom. V prvi sezoni na Camp Nouu mu je hat-trick uspelo zabiti še kar štirikrat in s 30 zadetki je osvojil tudi naslov Pichichi za najboljšega strelca španske Primere Division, kjer so Katalonci slavili tudi državni naslov. Nepozabni napadalec je z Brazilijo nato na svetovnem prvenstvu v Združenih državah Amerike osvojil četrti naslov za svojo državo, a "Blaugrano" po kontroverzni odločitvi trenerja Johana Cruyffa, ki ni bil zadovoljen z Južnoameričanovim odnosom in številnimi prestopki (med drugim je grobo udaril vezista Seville Diega Simeoneja in moral počivati pet tekem), zapustil že pozimi.


Jürgen Klinsmann (Tottenham Hotspur proti Sheffield Wednesdayu 1994/95)

Ne samo izvrsten zadetek z glavo, ameriški selektor Jürgen Klinsmann si mesto na tem seznamu zasluži tudi zaradi domiselnega proslavljanja, ki je skupaj z njegovim debitantskim nastopom v dresu Tottenhama odšlo v zgodovino. Nemški napadalec je na Otok prišel s slovesom "padalca", poleg tega pa je kot član Zahodne Nemčije leta 1990 izločil Anglijo v polfinalu SP, na zbadljivke pa se je nekdanji član Stuttgarta, Interja in AS Monaca odzval s prekrasnim strelom z glavo in jasnim odgovorom medijem ter navijačem. Tottenham je tekmo dobil, toda Klinsmann je po grozljivem trku z Desom Walkerjem moral z igrišča. Kljub temu je v edini sezoni na Otoku zabil kar 30 golov v vseh tekmovanjih in postal kultna figura med navijači Spursov, ki so skupaj z veliko bolj naklonjenimi mediji s solzami v očeh pospremili njegov odhod k Bayernu.



Fabrizio Ravanelli (Middlesbrough proti Liverpoolu 1996/97)

Sredi 90. let so pri Middlesbroughu navijači in odgovorni v klubu poleteli v nebo, ko so spremljali prvo ligaško tekmo izkušenega italijanskega napadalca Fabrizia Ravanellija. Legendarni član Juventusa je skupaj s še nekaterimi pregrešno dragimi okrepitvami navdušil na otvoritvi z Liverpoolom in zabil hat-trick, toda sezona se je zanj in za klub končala klavrno. Na Teesideu so kljub številnim Italijanovim zadetkom objokovali izpad v nižji rang tekmovanja, izgubili so tudi kar dva pokalna finala, medtem ko je Ravanelli odšel s celo serijo pritožb, na seznamu pa sta bila tudi dolgočasnost mesta in razmere za trening, ki mu niso bile po godu. Tudi zato na "Belo Pero" v klubu, pri katerem je bil najbolje plačani posameznik Premiershipa, nimajo najlepših spominov.


Alvaro Recoba (Internazionale Milano prot Brescii 1997/98)

Morda eden najboljših debitantskih nastopov je uspel Alvaru Recobi na otvoritveni tekmi sezone 1997/98 v Serie A, ko so vsi pričakovali, da bo v dresu Interja blestel nek drug Južnoameričan. Recoba je črno-modri dres oblekel ob istem času kot brazilski zvezdnik Ronaldo, toda Urugvajec je bil tisti, ki je s klopi rešil interiste pred porazom v zadnjih desetih minutah. Lokalnim rivalom Brescii je najprej zabil z ogromne razdalje, nato pa uspešno izvedel še en fantastičen prosti strel za zmago z 2:1. Na San Siru se kljub vsemu ni popolnoma uveljavil in eno sezono preživel na posoji pri Venezii, nato pa ob povratku v Milano imel težave s potnim listom in izgubil italijansko državljanstvo. Prisilno je moral počivati štiri mesece, kljub kar desetim letom kot član Interja pa je blestel le v valovih in zaman čakal na popolno uveljavitev. Po kratkih epizodah pri Torinu in Panioniosu je kariero sklenil pri svojih domačih klubih Danubiu in Nacionalu.



Christian Vieri (Internazionale Milano proti Hellas Veroni 1999/2000)

Če kje, potem se je "serijski prestopač" Christian Vieri najbolj ustalil v vrstah milanskega Interja, ki ga je leta 1999 okrepil kot najdražji nogometaš na svetu. Hat-trick na debiju je bil primeren uvod zelo dobrim šestim sezonam na stadionu Giuseppeja Meazze. Kdo ve, kako udarna bi lahko bila naveza Vieri-Ronaldo, če Italijan in predvsem Brazilec ne bi bila tako pogosto v bolniški postelji, vseeno pa je robustni Bolognčan eksplodiral po prihodu trenerja Hectorja Cuperja in Inter popeljal na prag Scudetta, ki so ga Milančani izgubili na famozni zadnji tekmi prvenstva 2001/02 proti Laziu. Z več kot golom na tekmo (24/23) je bil naslednjo sezono najboljši strelec Serie A, ko je tvoril udarno navezo s Hernanom Crespom, a Inter spet ni imel sreče in brez poškodovanega Vierija proti mestnemu tekmecu Milanu izpadel v polfinalu Lige prvakov. Odstavitev Cuperja in prihod Alberta Zaccheronija sta naznanila začetek Vierijevega konca pri Interju, kjer ga je sicer prebudil prihod Roberta Mancinija, "Bobo" pa je vedno bolj naveličane privržence črno-modrih poleg povprečne forme razočaral tudi z odhodom k Milanu. 



Mario Stanić (Chelsea proti West Ham Unitedu 2000/01)

​Eden izmed junakov hrvaškega brona iz Francije 1998 je bil veliko razočaranje pri Chelseaju, toda zadetek Maria Stanića na njegovi angleški premieri je bil hollywoodski. Sarajevčan, nekdanji član lokalnega velikana Željezničarja, je na Otok prišel po štiriletnem igranju za uspešno Parmo. Na Stamford Bridgeu so se vodilni v klubu in predvsem trener/igralec Gianluca Vialli zadovoljno smehljali, ko je proti West Hamu Stanić na prvi tekmi v angleškem nogometu zabil kar dva zadetka. Sezono 2000/01 je odprl v spektakularnem slogu in po krajšem žongliranju neubranljivo zadel z ogromne razdalje ter tako že v prvem krogu poskrbel za zadetek, ki je zmagoval v izborih za gol sezone. Od tedaj naprej je Stanić v štirih letih v zahodnem Londonu zadel le še petkrat in nato precej anonimno že v 33. letu starosti končal kariero zaradi težav s kolenom.
 


Ruud van Nistelrooy (Manchester United proti Fulhamu 2001/02)

Poškodba je prestavila težko pričakovani prestop Ruuda van Nistelrooya v Manchester United, toda na zvezdniškega napadalca PSV Eindhovna se je splačalo počakati. Velikemu tekmecu Liverpoolu (1:2) je Nizozemec zabil že na tekmi superpokala, na prvi tekmi v Premier League pa je bil na Old Traffordu igralec tekme z dvema goloma v mreži Fulhama (3:2). V prvi sezoni je prispeval kar 36 zadetkov za "rdeče vrage" in postal najboljši igralec prvenstva po izboru kolegov. Van Nistelrooy je bil eden najbolj zanesljivih strelcev v Evropi in do letošnje eksplozije Jamieja Varyja držal rekord po številu zaporednih ligaških tekem, na katerih je zabil gol (10). Unitedu je pomagal do enega državnega naslova in postal najboljši strelec kluba v Ligi prvakov s kar 38 zadetki. Pred odhodom v Real Madrid leta 2006 se je kot mnogi pred njim znašel na "napačni strani" pri trenerju Fergusonu, ki ga je postavil na stranski tir, do hudega spora pa naj bi prišlo tudi med Nizozemcem in novim zvezdnikom kluba Cristianom Ronaldom.


Danny Rose (Tottenham Hotspur proti Arsenalu 2009/10)

Le redki se lahko v Premier League pohvalijo s takšnim debijem, kakršen je uspel Tottenhamovemu mladeniču Dannyju Roseu. Po samo desetih minutah največjega lokalnega derbija z Arsenalom je branilec proti golu Manuela Almunie poslal neverjeten projektil, ki bo za vedno ostal v folklori obračunov največjih klubov severnega Londona. Sky Sports je zadetek izbral za gol sezone, žoga pa naj bi v mrežo poletela s kar 112 km/h. Spursi so tekmo dobili (2:1) in osovraženim sosedom zadali morda odločilni udarec v boju za naslov, Rose pa je prekinil tudi niz 20 tekem brez zmage nad "topničarji". Enigmatični levičar je imel od tedaj naprej vzpone in padce, še najbolj je njegovo ime odmevalo v luči rasističnega škandala na tekmi mladih reprezentanc Srbije in Anglije v Kruševcu leta 2012, a Mauricio Pochettino je v zadnjih sezonah znal pravilno usmeriti njegov talent in Rose je zdaj polnopravni član najmočnejše enajsterice.


Sergio Agüero (Manchester City proti Swansea Cityju 2011/12)

Še ne povsem pripravljen po prestopu iz Atletico Madrida je argentinski čudežni deček Sergio Agüero dobil priložnost za prvi nastop v dresu Manchester Cityja, ko ga je trener Mancini poklical s klopi na otvoritvi sezone proti novemu prvoligašu Swansea Cityju. Južnoameričan ni izgubljal časa in v pol ure povsem zaznamoval obračun z nekaj izjemnimi potezami: enostavnim prvencem, ki ga je zabil praktično z golove črte, mojstrsko podajo Davidu Silvi za enega od zadetkov in prekrasnim strelom z razdalje, ki je končal ob vratnici Valižanov za 4:0. Prav v mrežo tega gola na stadionu Etihad je Agüero, ki je bil na koncu sezone tretji strelec lige, čez dobrega pol leta poslal nepozaben strel, ki je Cityju prinesel naslov prvaka v sodnikovem podaljšku tekme zadnjega kroga s Queens Park Rangers. Argentinec še dandanes pridno zabija v sinje modrem dresu, čeprav mu še večje strelske podvige prepričujejo nadležne poškodbe.



Pierre-Emerick Aubameyang (Borussia Dortmund proti Augsburgu 2013/14)

Novi napadalec Borussie Dortmund Pierre-Emerick Aubameyang je bil pred prestopom v nemške revirje bolj kot po svojih strelskih podvigih znan po domiselnih proslavljanjih, ljubitelj stripovskega junaka Spider-Mana in nekdanji član Saint-Etienna pa je hitro utišal dvomljivce in kot član BVB blestel že na prvi ligaški tekmi z Augsburgom (0:4). Reprezentant Gabona je zadel za vodstvo in na koncu s seboj v novo domače mesto vzel tudi spominsko žogo po sanjskem hat-tricku. Po 16 in 25 zadetkih v vseh tekmovanjih v prvih dveh sezonah je Aubameyang prav zares eksplodiral v tekoči sezoni 2015/16, prvi pod novim trenerjem Thomasom Tuchlom, ki ga veseli rekordni Afričanov izkupiček, s katerim ga bo kljub podaljšanju pogodbe do leta 2020 težko zadržal.



Častne omembe:
 sanjsko začeli tudi Messi, Suarez, Adebayor, Bent, Sheringham, Hasselbaink, Mido, Cisse, Smith in Martial 

Se še spomnite Jimmyja Greavesa z začetka tega članka? No, "Greavsie" še zdaleč ni edini specialist za prve tekme v dresih novih klubov. Eden takšnih je tudi Emmanuel Adebayor, novi član Crystal Palaca, ki je zadel na debijih za Arsenal, Manchester City in Tottenham. Pri Palacu mu to sicer ni uspelo, zato je Darren Bent še vedno prednosti, saj je nekdanji angleški reprezentant zabil na kar štirih premierah za Charlton, Sunderland, Aston Villo in Fulham. Specialisti so v tem pogledu s tremi sanjskimi debiji še Sheringham (Forest, Portsmouth, West Ham), Jimmy Floyd Hasselbaink (Leeds, Chelsea, Middlesbrough), Stan Collymore (Forest, Liverpool, Bradford), Mido (Spurs, Middlesbrough, Wigan) in Djibril Cisse (Liverpool, Sunderland, QPR). Dobro se je začelo tudi za nekdanjega junaka Leeds Uniteda Alana Smitha, ki si je za gol na debiju izbral liverpoolski Anfield, nato pa kot član osovraženega Manchester Uniteda mrežo zatresel še na svoji prvi tekmi kot "rdeči vrag" za Community Shield proti Arsenalu.

Na prvih tekmah se je vse od debija za Nacional kot 18-letnik znal izkazati tudi napadalec Barcelone Luis Suarez. Urugvajec je vse od prihoda v Evropo zadel že v prvih polčasih svojih debijev - kot član Groningena po 36 minutah, pri Ajaxu po 42 in pri Liverpoolu nazadnje po vsega enajstih minutah igre leta 2011. Suarez je po dolgem čakanju na konec kazni Mednarodne nogometne zveze (Fifa) precej izven forme lani debitiral kot član Barcelone na "El Clasicu" z Real Madridom, je pa ob porazu (3:1) uspel podati za vodilni zadetek Neymarju. Veliko bolje se je na famozni prvi tekmi v La Ligi godilo njunemu soigralcu Lionelu Messiju, ki je kot golobradi mladenič dvakrat lobal vratarja Albaceteja v svojih prvih minutah španskega prvenstva, priznali pa so mu drugi zadetek, ki ga je proslavil na hrbtu svojega mentorja Ronaldinha
 

Da je Old Trafford sanjski poligon za debitante je še pred Rashfordom v letošnji sezoni dokazal tudi Anthony Martial, ki je po odmevnem multimilijonskem prestopu iz AS Monaca v zadnjih urah poletne tržnice dvignil veliko prahu, nato pa v slogu številnih predhodnikov v rdečem dresu (še pomnite Federica Machedo?) zabil gol na debiju, za nameček še na največjem otoškem obračunu z Liverpoolom (3:1). Od tedaj je Francoz, ki je decembra dopolnil šele 20 let, mrežo nasprotnih moštev zatresel še devetkrat v vseh tekmovanjih in vsaj deloma upravičil ogromno naložbo.
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 7
Starejši naprej | Novejši naprej
Neki074 3.3.2016, 11:54 Prijavi komentar
Hm.. No na uvodni sliki članka je 5 nogometašev v 5 zvezdah. 4 so potem dejansko v članku, ni pa Alana Smitha, ki je na najbolj levi zvezdi. A je to neka naključna slika ali neka napaka?
Branjevka 3.3.2016, 11:14 Prijavi komentar
Pa še nekaj. Nekaj je primerjati, debije mladincev, drugo pa debije že uveljavljenih igralcev.
Prosinecki 3.3.2016, 11:11 Prijavi komentar
kdo pa Radovića primerja ali postavlja komurkoli ob bok? nepismenost oz. nerazumevanje je huda reč fantje, mislm da je čas da se vrnete malo v srednješolske klopi...
Gigiinjo 3.3.2016, 10:40 Prijavi komentar
vse lepo in prav ampak. ni malo neumno radoviča postavit ob bok teh igralcev? mislim.. malo sej okej da naredite še slovenski primer samo meni se zdi da jih je dosti boljših bilo
lej ga tega 3.3.2016, 10:00 Prijavi komentar
Meni je pa bolj zanimivo od članka oz. v primerjavi z temo debitanskih golov bolj fascinantno dejstvo, da se je leta 1965 igral zelo dober nogomet. Globinske podaje, vtekanje v prostor, projektili, prodiranje po sredini. Pa še nekaj je, takrat je bila nogometna tekma kot 15 let nazaj formula 1, 15 velikihb prireditev i čao. Šlo se je za dogodek, zdj je pa vse prenatrpano in prenasičeno.
simonmanutd 3.3.2016, 09:40 Prijavi komentar
Točno to sem mislil jaz napisat Andy10 :D
Andy10 3.3.2016, 09:00 Prijavi komentar
pa vi niste normalni hahaha...s kakimi veličinami primerjate radovića in njegov debi...swašta
Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE