Klemen Kos   1. oktober 2013
Portret: Diego Costa, vroči napadalec Atletica iz Madrida

Včeraj nihče, danes Diego Costa

Vroči napadalec Atletica Diego Costa že celo kariero posluša, kako v njem ni talenta in kakovosti, a kljub temu iz meseca v mesec bolj postaja nekdo, ob katerem v Madridu že pozabljajo na Radamela Falcaa.
SORODNE NOVICE
El Mosquito je največja okrepi...
19.9.2018 | Evropske lige
Barcelona od 2018/19 naprej v ...
19.9.2018 | Evropske lige
Atletico prigaral zmago v knež...
18.9.2018 | Evropske lige
Ramos: Griezmann bi moral biti...
18.9.2018 | Evropske lige
"Messi se je spremenil, je vod...
18.9.2018 | Evropske lige
Favoriti Lige prvakov
18.9.2018 | Evropske lige
(foto: Getty Images)
Velikanski brazilski nogometni bazen je skozi svoje odtoke izpustil marsikaterega bisera, ki je bil doma prezrt, odpisan in deklariran kot "nogometno nesposoben", saj je jasno, da v tako prostrani in nogometno zahtevni deželi vsi le ne morejo igrati in čarati tako kot Ronaldo ali Ronaldinho. Slabo se piše predvsem tistim, ki naj bi igrali preveč "po evropsko". Brazilci že cenijo evropski nogomet in mu priznavajo določene vrline, a da bi sami igrali kot Evropejci in adute stavili na igralce z evropskimi atributi ... To je pač preprosto preveč.

Takšen je bil denimo Mario Jardel. V Braziliji njegove veščine zabijanja golov z glavo niso bile cenjene, pa je zato vseeno v Evropi v majici Porta nekaj časa slovel kot eden najbolj smrtonosnih napadalcev na stari celini. Skozi rešeto je prišel tudi Giovane Elber, ki ga v Braziliji nikoli niso preveč marali, pa je nato z Bayernom postal evropski prvak. Zaradi takšnih in drugačnih razlogov sta v Braziliji oplela tudi Dante ali Deco, katerih evropskih karier dandanes ni potrebno preveč podrobno predstavljati. Takšnih primerov je veliko – večina takšnih velikih evropskih zgodb Brazilcev se je ponavadi začenjala na Portugalskem – in vanj sodi tudi nov Brazilec, ki ta hip razbija evropski nogomet. Diego Costa, robustni napadalec Atletica, je od 18. do 24. leta izginjal nekje v povprečju neambicioznih portugalskih in španskih klubov, da bi danes postal možakar, pred katerim trepetajo tudi v Chamartinu, soseski, kjer domuje slavni Real.

Atletico ga je našel že leta 2007
Diego Costa do 16. leta starosti v nogometu ni obstajal. Izvira iz province Sergipe tik od Atlantiku, ki je v Braziliji nogometno precej izolirana. Svetu je podarila slavnega Clodoalda, asa iz slavne Pelejeve generacije, to pa je več ali manj tudi vse. Costa je  najstništvo preživel na ulicah, se nato preselil v nek lokalni klub iz Sao Paula in se zahvaljujočom brazilskim ogledniškim jastrebom leta 2006 preselil v Evropo. Pristal je pri Bragi, tam takoj izpadel v rezervno moštvo in kmalu zatem presedlal v drugo portugalsko ligo k manj znani ekipi Penafiel. Atletico iz Madrida ima v Španiji razvejeno mrežo oglednikov, ki so Costo kmalu priporočili in Madridčane prepričali v to, da se vanj izplača odšteti okrogel milijon evrov. Atletico je plačal, a nato nanj hitro pozabil. Costa je naslednja štiri leta kot igralec Atletica igral vsepovsod – od Brage do Celte, Albaceteja, Valladolida, nekaj časa celo Atletica, pa nato Rayo Vallecana – da bi leta 2012 na stadionu Vicente Calderon naposled pristal kot igralec, ki lahko močni madridski ekipi ponudi nekaj novega.

Diego Costa Atletico Madrid
(foto: Getty Images)


Lanska sezona je bila že namig na to, da se v tem robustnem fantu vročega temperamenta skriva nekaj posebnega. Zabil je 10 golov v La Ligi in 20 skupno, a goli niso bili njegova edina vrlina. Diego Costa je nekakšen "napadalec za vse". Južnoameriški Mario Mandžukić, če hočete. Deluje malce okorno, a hkrati sila inteligentno. Dobiva zračne dvoboje, podstavlja nogo na pravem mestu in ob pravem trenutku, se vrača globoko na nasprotnikovo polovico in neredko celo izbija visoke žoge v svojem kazenskem prostoru. V njem je vsega po malo in hkrati veliko. Trener Reala iz Madrida Carlo Ancelotti je pred dnevi dejal, da je Atletico Madrid takšen, kot je bil njegov trener Diego Simeone kot igralec. Čvrsta, disciplinirana, taktično perfektna in nepopustljiva ekipa. V tej primerjavi lahko poiščemo tudi Diega Costo, nekakšnega simbola najboljšega Atletica od slavne Pantićeve in Antićeve generacije iz leta 1995. Če bi bil Diego Pablo Simeone nekoč napadalec, bi bil verjetno prav takšen, kakršen je danes Diego Costa.

"Nebo je meja za Diega Costo. Zaslužil si je vse to, kar se mu dogaja dandanes. Diego je zelo ambiciozen in inteligenten fant, ki dobro ve, česa je zmožen," je svojemu varovancu polaskal Simeone, možakar, ki je v karieri Coste potegnil za ključni vzvod.

Diego Pablo Simeone
(foto: Getty Images)


Diplomiral proti Realu
V Španiji je v zadnjih letih pač tako, da lahko ekipa "diplomira" in se uveljavi le, če ji uspe nekaj navidez nemogočega. Osiromašena konkurenca benti nad nepravično finančno razdelitvijo pogače, v kateri se "mastita" le oba velikana iz Madrida in Barcelone, a Atletico te igre ni sprejel. Potreboval je velik izid proti "klasičnima", da bi sam postal velik in ugleden v očeh ostalih. Ni bilo lahko, a na koncu je uspelo. Lani je v finalu kraljevega pokala mestni tekmec padel prvič po 14 letih, nato je sledil sila izenačen in povsem enakovreden finale superpokala z Barcelono, minuli konec tedna pa še veliki podvig na Santiago Bernabeuju, kjer je Atletico zmagal predvem zato, ker je bil boljši in ne srečnejši.

Na tej tekmi se je vse vrtelo okoli Diega Coste. Zabil je zadetek, soigralcem pripravil nekaj priložnosti in sam nekajkrat prestrašil Diega Lopeza, vmes pa ves čas izzival sodnika Mateuja Lahoza in se nekajkrat komaj rešil drugega rumenega kartona. Hodil je po robu, strašil svoje soigralce – veliko je povedala gesta Arde Turana, ki je pristopil h Costi, ga zgrabil za vrat in mu z besnim izrazom na obrazu zakričal, naj bo tiho – in na koncu vendarle postal pravi junak. Prvi igralec derbija, v katerem so bile zvezde namenjene Cristianu Ronaldu, Iscu in Garethu Baleu.

Radamel Falcao Atletico Madrid
(foto: Getty Images)


Torres, Forlan, Aguero, Falcao .... Costa
Diego Costa je letošnjo sezono začel tako sijajno kot Radamel Falcao lansko. Šest tekem in osem golov, kar je doslej poleg Falcaa v zadnjih pol stoletja uspelo le Brazilcu Baltazarju, muhi enodnevnici, ki je leta 1989 zabila kar 35 prvenstvenih golov in nato kmalu utonila v pozabo. Nekakšen dvom, ki ga spremlja tako rekoč že celotno kariero, seveda še ni povsem izpuhtel. Nihče ne verjame v to, da bi se na lestvici strelcev lahko zoperstavil Ronaldu in Messiju ter zadržal trenutno formo. Prav to dokazovanje pa je Costin temeljni izziv. Kot najstnik se je trudil dokazati, da je lahko več kot zgolj ulični nogometaš in to potrdil. Kot mlad nogometaš je dokazoval, da je namenjen za višje cilje od postopanja po stadionih duhov druge portugalske lige. Nato je dokazal, da je vreden majice Atletica iz Madrida. Zdaj dokazuje, da je lahko naslednji v seriji sijajnih napadalcev "colchonerosov" po Fernandu Torresu, Diegu Forlanu, Sergiu Agueru in Radamelu Falcau. To dokazovanje je zanj tako močan motiv, da se je bil zanj pripravljen odreči celo milijonski ponudbi iz Liverpoola.

"Mislite, da bi po vsej tej borbi in neštetih ovirah, ki sem jih moral preskočiti, res lahko zapustil Atletico? Ni me zanimal prestop. Želel sem rasti kot colchonero in tukaj ostati še dolga leta," je pred tedni, kmalu zatem ko je z novo pogodbo postal drugi najbolje plačani igralec v klubu po Davidu Villi, povedal Costa.

Bližje Španiji kot Braziliji
Ta že skoraj težko razumljiva želja po nenehnem dokazovanju bi Costo morda lahko pregnala tudi od tam, kjer je bil pregnan že na začetku. Brazilski selektor Luiz Felipe Scolari ga je po lanski odlični sezoni vključil v moštvo, a ob veteranu Fredu in zvezdniškemu Hulku nanj hitro pozabil. Na dveh neuradnih prijateljskih tekmah je zbral pet minut. Brazilci tudi sicer težko sprejemajo tiste, ki niso opravili vseh potrebnih "procesov uveljavljanja" doma, zato se Costi ne glede na sijajno formo v majici selecaa ne obetajo ravno najbolj zvezdniški trenutki. Nekaj bi o tem lahko denimo povedal Dani Alves, ki v Brazilji niti približno ni tako cenjen kot v Evropi.

Rešitev obstaja. Španska nogometna zveza je napela vse moči in Costo pričela prepričevati v to, naj majico selecaa zamenja za majico furije:" Kako naj rečem 'ne' Vicenteju Del Bosqueju?" je pred dnevi na to vprašanje odgovoril Costa in dal Špancem jasen signal: tukaj sem in pripravljen, da igram za vas. Pa čeprav je tudi furija poligon, v katerem bi moral prehoditi trnovo pot. Španija ima v Davidu Villi, Alvaru Negredu, Robertu Soldadu, Fernandu Torresu, Michuju in ostalih malo morje odličnih napadalcev, za nameček pa Del Bosque "devetice" sploh ne jemlje kot nekoga, ki mora že zaradi logike zasedati svoje mesto v moštvu. A Costo tudi neprimerno zahtevnejši izzivi niso pokopali. Večji kot je bil izziv, bolje se je zanj obneslo.
Komentiraj
OBJAVI
Komentarji: 8
Starejši naprej | Novejši naprej
bumbazumba 1.10.2013, 16:28 Prijavi komentar
@Messiniesta +1, geografija nekaterim ni jača strana. Sej ni tok težko googla odprt pa pogledat na ker ocean ma obalo Brazilija :D
Messiniesta 1.10.2013, 15:46 Prijavi komentar
drgac pa super clanek... spomne na Jardela, k je bil kralj in skoda da se ni odlocil za nastopanje za Portugalsko. Potem je zanimiv podatek ta glede brazilske ekipe in igralcev, k so skozi neznane kanale uspel pol v evropi... mogoce je se najblizje takemu primeru Hulk
Messiniesta 1.10.2013, 15:35 Prijavi komentar
ni Sergepe ampak Sergipe, in ni ob pacifiku, ampak ob atlantiku
piksi 1.10.2013, 15:10 Prijavi komentar
Takšnega napadalca rabi Barca.
Rosonero11 1.10.2013, 14:55 Prijavi komentar
Ni on tut neki simulant pa prepira se velik z nasprotniki in vrši pritisk nad sodnike več kot "povprečen" igralec? Vsaj tako sem ga jaz videl na parih tekmah.
Bomboniero 1.10.2013, 13:33 Prijavi komentar
Dober članek, ni kaj. Diego Simeone je odličen trener, raven igre njegove ekipe je vedno višje.
naboc 1.10.2013, 13:31 Prijavi komentar
Zanimiv igralec, super zgodba, dobra motivacija za vse ljudi... Upam da mu rata res velika kariera, očitno si je res zasložiu...
CFC. 1.10.2013, 13:25 Prijavi komentar
ponosen_slovenec ja res ima 2 nastopa ampak je zbral na obeh 5 minut, pravila pa pravijo nekako takole, da mora imeti vsaj neko določeno število minut.
Starejši naprej | Novejši naprej
OGLAŠEVANJE