Minevalo je eno leto od konca krvave vojne v Bosni in Hercegovini, legenda ameriškega nogometa O. J. Simpson je sedel na zatožno klop v Kaliforniji zaradi umora, Pete Sampras je bil prvo ime moškega tenisa, Bill Clinton predsednik ZDA, Lionel Messi je nedavno praznoval deveti rojstni dan, Marcus Rashford se sploh še ni rodil ...
To so nekatera dejstva iz oktobra leta 1996, ko je na klop
Arsenala sedel anonimni Francoz
Arsene Wenger.
Dve desetletji kasneje nedvommno ugotavljamo, da je Wenger povsem predrugačil klub. Ta je postal prepoznaven po elegantnem, tehničnem nogometu (ki prej nikakor ni bil Arenalov zaščitni znak), igra na novem stadionu in je uveljavljena blagovna znamka na svetovnem trgu. Vseeno pa se 67-letni Wenger že vrsto let spopada z rastočo množico
dvomljivcev, ki so prepričani, da ga je povozil čas. Ko je Arsenal v soboto brez pravega odpora izgubil mestni derbi s Chelseajem in najverjetneje izgubil možnosti za naslov angleškega prvaka, so angleško javnost ponovno preplavili članki z neizbežnim vprašanjem: ali je res napočil čas za slovo?
V današnji
rubriki Ozadja se bomo dotaknili Wengerjevih plusov in minusov in preleteli najbolj obremenilne točke njegove vladavine.
1. Lovorike
Wenger je z Arsenalom osvojil
devet velikih lovorik: trikrat naslov angleškega prvaka in šestkrat FA pokal. Ampak od zadnjega naslova v
Premier League mineva že 13 let. Topničarji so po nepozabni sezoni, ki so jo končali brez poraza, obstali na točki. Od znamenite sezone Arsenalovih
"invincibles" je v naslednjih 12 sezonah moštvo le dvakrat končalo na drugem mestu, takoj naslednjo sezono po naslovu prvaka (2005) in lani, ko je Arsenal na zadnji dan sezone prehitel Tottenham, a je bil že nekaj časa "mrtev" v boju za naslov. Po desetletju brez oprijemljivih uspehov je Wenger lovorik-lačnim navijačem serviral dva FA pokala (2014, 2015), ki pa ne moreta skriti dejstva, da njegove ekipe že dolgo časa niso konkurenčne za prvo mesto v Angliji.
2. Prioritizacija Lige prvakov
Wenger je večkrat poudaril, da ko se pogovarja s potencialnimi okrepitvami, ga nikoli ne vprašajo, če je klub osvojil FA pokal, pač pa jih zanima le, če bo Arsenal igral v
Ligi prvakov. "Top 4" uvrstitev je postala obsesija in glavna prioriteta Wengerja v zadnjih letih. Tudi ob pojavu novih obsceno zapravljivih projektov (Chelsea, Manchester City) je zadržal mesto Arsenala v najmočnejšem kontinentalnem tekmovanju. To je neverjetna konstantnost, ki je v tem obdobju ni držal nihče izmed preostalih angleških klubov.
Je pa tudi res, da je za topničarje v Ligi prvakov že dolgo rezervirana zgolj obrobna vloga. Zadnjih šest sezon so izpadli v osmini finala, pohvalijo se lahko le z enim finalnim nastopom (leta 2006 poraz proti Barceloni v Parizu) in enim nastopom v polfinalu.
(foto: splet)
3. Izgubljanje najboljših igralcev
Ko je leta 2007
Thierry Henry odhajal v
Barcelono, je v Angliji krožila šala, da bo na letalu potreboval dodaten sedež za svoj ego. Henry je postal skoraj večji od kluba, zaradi ponavljajočih se neuspehov pa je moral lovorike iskati tam, kjer so bile precej bolj verjetne. Legendarni francoski napadalec je prav tako zaman čakal, da bo Wenger dostojno nadomestil
Patricka Vieiro, ki je dve leti prej odšel k Juventusu in Ashleyja Cola, ki ga je poleti 2006 na drugo stran Londona premamila precej donosnejša ponudba Chelseaja.
Vzorec odhodov je postajal vse bolj prepoznaven, razlogi pa vselej enaki. Arsenal je vsako poletje izgubljal
najboljše igralce, ki niso videli možnosti, da bi s klubom lahko konkurenčno napadali najvišja mesta doma in v Evropi. Tako so eden za drugim odhajali Emmanuel Adebayor, Kolo Toure (oba 2009), Cesc Fabregas, Samir Nasri (oba 2011), Robin van Persie (2012) ...
Ta trend je Wengerju v zadnjih letih uspelo zaustaviti, vendar pa – kot vse kaže – to ne bo trajalo.
Alexis Sanchez in
Mesut Özil, dva največja zvezdnika trenutne ekipe, še vedno nista podaljšala pogodb s klubom, trenutni pa veljata le še do naslednjega poletja. Razplet njunih zgodb v naslednjih mesecih bi bil lahko ključen tudi pri Wengerjevi prihodnosti. Ne pozabimo, trenerjeva pogodba s klubom poteče že letos poleti.
4. Ekonomija Wengerjeve vladavine
V drugi polovici Wengerjevega obdobja pri Arsenalu je nemogoče obiti vpliv
stadiona Emirates. Gradnja prekrasnega objekta je stala blizu
500 milijonov evrov, klub pa je za financiranje skrbel sam, brez pomoči ruskih ali arabskih mogotcev. Projekt je seveda striktno omejil zapravljanje za športni razvoj, zato je Arsenal dolgo časa skušal graditi ekipo na (pre)mladih igralcih.
Wenger, sicer
magister ekonomije, je dolgoletni kritik t.i. finančnega dopinga klubov in največji zagovornik finančnega fair playa. S svojimi metodami je klubu pomagal do finančne blaginje. V luči tega se je tudi zelo redko podajal v prestopne boje za največje in najdražje igralce. Šele v zadnjih letih, ko dolgovi zaradi stadiona niso več odločilno breme, je Arsenal spet bolj udarno reagiral na trgu nogometnih transferjev. Kljub temu najdražja plačana odškodnina še ni dosegla 50 milijonov evrov (47 je za Özila leta 2013 dobil Real), kar je v primerjavi z drugimi evropskimi velikani smešna številka.
5. Previdnost ni odveč!
"
Če bi bil Wenger v položaju Kloppa, 18 mesecev na klopi Arsenala in na četrtem mestu, bi rekli da opravlja odlično delo," je nekaj perspektive po zadnjih napadih na francoskega trenerja ponudil
Gary Neville. Verjetno trenutno najbolj cenjeni angleški medijski komentator je dodal, da morajo Arsenalovi navijači paziti, česa si želijo.
Če iščemo primer napačnega odločanja po odhodu dolgoletnega trenerja, nam ni treba daleč. Na
Old Traffordu so po upokojitvi
Alexa Fergusona ponudili vzorčni primer tega, kako kluba ne smeš voditi. Serija napačnih odločitev, razkošno zapravljanje in izgubljanje identitete. Vsega tega se v severnem Londonu lahko bojijo, ko enkrat Wengerja več ne bo. Moramo vedeti tudi, da je imel Wenger v prvem desetletju svojega vodenja v klubu izjemnega pomagača, bivšega podpredsednika
Davida Deina, ki je bil pri prestopih igralcev in planiraju prav toliko pomemben, kot Wenger sam. Ob odhodu Wengerja bi znal športni del, tako kot se je to zgodilo pri Manchester Unitedu, pasti pod prevelik vpliv marketinškega oddelka. V takšnem primeru pa klub lahko hitro postane karikatura samega sebe.
Unitedova trenutna tavanja pa so za navijače precej bolj boleča, kot rutinska četrta mesta Wengerja.