George Weah (foto: Getty Images)
George Weah je leta 1995 postal prvi Afričan z zlato žogo in s tem odprl vrata za generacije afriških nogometašev, ki so sledile.
George Weah ni bil prvi temnopolti igralec, ki je prejel prestižno nagrado Ballon d'Or. Pred njim sta jo osvojila Eusébio in Ruud Gullit, a oba kot predstavnika evropskih držav (Portugalske in Nizozemske). Ko je Weah leta 1995 osvojil nagrado, je postal prvi afriški igralec, ki mu je to uspelo kot predstavniku države zunaj Evrope. Zahvaljujoč čarovniji, ki jo je prinesel liberijski zvezdnik, se je spremenil pogled na afriške igralce.
Še bolj neverjetno je dejstvo, da v zadnjih 30 letih noben drug afriški igralec ni ponovil tega dosežka. Lahko bi sicer trdili, da imata Zinedine Zidane in Karim Benzema, oba francoska dobitnika zlate žoge, afriške korenine (Alžirija), vendar nista zastopala matične države, poleg tega pa sta arabskega porekla, ne temnopolta.
Edini igralec, ki se lahko primerja z Weahom, je legendarni Eusébio, ki je angolskega rodu in je nagrado prejel že leta 1965. A tudi on si je ime ustvaril z igranjem za Portugalsko. Po Eusébiu smo morali čakati 22 let, da je barve temnopoltih igralcev ponovno zastopal zmagovalec – Ruud Gullit leta 1987. Danes bi potrebovali dober Smart Betting Guide, da bi sestavili seznam potencialnih afriških kandidatov za prihodnjo zlato žogo.
Zakaj je Weahov dosežek tako poseben
Eden glavnih razlogov, zakaj je bil Weah sploh na seznamu kandidatov za zlato žogo, je sprememba pravil tistega leta – prvič so lahko sodelovali tudi igralci izven Evrope. Po zmagi so mnogi pričakovali, da bo sledilo še več afriških zmagovalcev, a do danes ostaja edini Afričan z Ballon d'Or.
Od Monrovie do svetovnega vrha
Weahova zgodba je resnično navdihujoča. Kariero je začel skromno v več lokalnih klubih v Monrovii, preden je leta 1988 naredil velik preskok v Monaco. Na klopi je takrat sedel legendarni lovec na talente Arsène Wenger, ki je hitro prepoznal, kakšnega bisera ima pred seboj. Če bi bil Wenger ljubitelj športnih stav, bi znal popolnoma izkoristiti dropping odds (padajoče kvote) in ostala sodobna orodja za stave! Na srečo za Weaha je bil Wenger predvsem izjemen skavt in strokovnjak za razvoj igralcev, kar mu je odprlo vrata uspeha v Franciji.
Vzpon med velikane
Weahova pot ni bila vedno gladka – Wenger je priznal, da prvi treningi niso navdušili trenerjev. A z vztrajnostjo in trdim delom je hitro postal eden najboljših napadalcev v Ligue 1. Po 103 nastopih in 47 zadetkih za Monaco je prestopil v PSG, kjer je osvojil francosko prvenstvo, dve pokalni lovoriki in dosegel 32 golov v 96 tekmah.
Njegov največji vzpon pa je prišel z odhodom v AC Milan, kjer je postal igralec, ki si ga še danes vsi zapomnimo. V 90. letih je bila Serie A najmočnejša liga na svetu, Weah pa je tam sijal pod reflektorji. Njegovih 47 golov v 114 nastopih in legendarni zadetek proti Hellas Veroni, ko je žogo popeljal čez celotno igrišče, so vstopili v zgodovino.
1995: leto, ki je spremenilo vse
Leta 1995 ni bilo dvoma – George Weah je bil najboljši igralec na svetu. Poleg zlate žoge je prejel še priznanja FIFA World Player of the Year in Afriški igralec leta.
Čeprav je Ballon d’Or individualna nagrada, je Weahova zmaga prinesla kolektivno zmago za afriški nogomet. Od takrat se je število afriških igralcev, ki so jih odkrili in pripeljali v vrhunske evropske klube, povečalo za stokrat. Afriški talent je postal bolj spoštovan in nogometna pokrajina se je po letu 1995 za vedno spremenila.
Več kot samo nogometaš
Znano je, da je Weah navdihnil milijone otrok po vsem svetu, ne samo v Afriki. Med njegovimi največjimi občudovalci je Thierry Henry, ki je prav tako sledil Weahovim stopinjam v Monacu in postal eden najboljših napadalcev svoje generacije.
Največja škoda Weahove kariere je, da je po osvojitvi zlate žoge očitno nekoliko popustil. Po odhodu iz Milana je igral še za Chelsea, Manchester City in Marseille, a ni več pustil večjega vtisa. Leta 2003 je končal kariero v Al Jaziri, za Liberijo pa je zbral 75 nastopov in dosegel 18 golov.
Politična kariera
Po koncu nogometne poti je Weah vstopil v politiko, kjer je znova pokazal, da zna zmagovati – postal je predsednik Liberije. Čeprav njegova politična pot ni bila tako bleščeča kot nogometna, Weah ostaja eden največjih sinov svoje domovine, prvi in edini afriški dobitnik zlate žoge ter eden najboljših napadalcev 90. let. Njegovih 134 golov v 350 tekmah je dovolj, da je njegovo ime za vedno zapisano v zgodovino nogometa, vse pa je začelo odmevati v tistih nepozabnih 12 mesecih leta 1995.