Kaj se dogaja z Milanom? Zakaj klub prodaja zveneča imena, namesto da jih kupuje? Zakaj Silvio Berlusconi ne kaže več pravega interesa? Takšna in podobna vprašanja se po glavah navijačev Milana podijo že zadnjih nekaj let, kolikor že traja Milanov padec navzdol. Situacija je iz leta v leto slabša, klub pa si s sramotnim nastopanjem (branilec Adil Rami je moral del odškodnine, da je lahko prestopil v Milan poravnati kar sam, ker klub ni želel primakniti dodatnih 750 tisočakov) med prestopnim rokom dodobra zapravlja ugled, ki ga je gradil v zadnjih 27 letih.
Čeprav je Berlusconi še vedno med najbogatejšimi Italijani, pa očitno denarja za njegovo najljubšo igračko ni več. Kako si sicer drugače predstavljati neaktivnost predsednika, ki se je v preteklih letih rad bahal z nakupi najboljših igralcev, še večkrat pa je poudaril, da je Milan pod njim postal najtrofejnejši klub na svetu? Finančna kriza. Podjetja, ki so v lasti družine Berlusconi delajo izgubo. Fininvest, ki je v preteklosti konkretno financiral Milan, je leto 2013 končal z izgubo v višini 428 milijonov evrov. Ravno zaradi tega denarja za klub ni, kar naj bi celo sprožilo hude spore znotraj družine Berlusconi, katerih glavni akterji sta hčerki Barbara in Marina ter sin Pier Silvio. Prva se je vrgla po očetu in zajadrala v nogometne vode, na drugi strani pa imata Marina in Pier Silvio praktično v svojih rokah usodo družinskih podjetij. Berlusconijev ego seveda ne dovoljuje javnega priznanja, da se je znašel v krizi, je pa dovolj indikatorjev, ki to nedvomno potrjujejo.
Kam je torej šel denar, ki ga je Milan dobil s prodajo igralcev in privarčeval na račun krepkega zategovanja pasuč? Kot pravijo ljudje, ki so blizu klubu, ta skorajda zagotovo roma v roke Berlusconiju, ki menda črpa denar iz kluba. Zato ne čudi, da Rossoneri še naprej na tržnici iščejo zgolj proste igralce ter igralce za možnost posoje. Denarja za "mercato" enostavno ni. V Italiji pa gredo govorice in natolcevanja te dni še dlje in čeprav je vodilni mož rdeče-črnih to že večkrat zanikal, se AC Milan kot kaže prodaja. V klubu naj bi iskali novega lastnika, zato se plače igralcev še naprej nižajo, še naprej pa je v teku tudi splošno zmanjševanje stroškov. Da uprava kluba ne bi povsem razprodala ugleda, "luksuznimi" partnerji, ki ohranjajo kredibilnost uprave, ostajajo, saj ne glede na vse zagotavljajo trdnost poslovanja.
V Milanu iščejo poslovnega partnerja, ki bi najprej odkupil manjši 25 do 30-odstotni delež, kupnina pa naj bi bila neposredno namenjena za izgradnjo lastnega stadiona. Pozneje naj bi novi solastnik odkupil preostali delež kluba.
Stroga politika kluba, da se denarja trenutno pač ne zapravlja, seveda ne sovpada z voljo navijačev. O tem je nedavno pisal tudi Carlo Pellegatti, priznani italijanski novinar in navijač Milana, ki dodaja, da so imena kot so Falcao, Jackson Martinez, celo Destro, zgolj in samo utopije navijačev. Milanova trenutna realnost je precej pod evropsko nogometno elito. Dokončno je klub v nižine potisnila prodaja zadnjega bisera ekipe Maria Balotellija.
Naskok na najvišja mesta v Evropi in Italiji seveda še nekaj časa ne bo možen. V praksi to pomeni, da bo klub, to se pravzaprav dogaja že zdaj, čedalje manj zanimiv za najboljše nogometaše, tudi tisti, ki so še ostali, pa si bodo ob neambicioznosti kluba zagotovo iskali druge opcije. Zategovanje pasu se že močno pozna pri prodaji sezonskih vstopnic, ki jih je Milan letos prodal le dobrih16.000, kar je 7.000 manj kot lani in absolutno najslabši izplen v Berlusconijevi eri.
Stik z najboljšimi v Evropi je Milan že izgubil in ne spada več med prvokategornike, podoben scenarij pa se ob vozu, ki drvi neznano kam, zna zgoditi tudi v Italiji. Za ponoven vzpon Grande Milana bo zagotovo treba storiti kaj več, kot zgolj veliko govoriti in neambiciozno živeti na starih lovorikah.