Presidente, ki je spremenil nogomet

Kartice zvestobe, sezonske vstopnice z raznovrstnimi ugodnostmi, televizijska revolucija, merchandising, internacionalizacija blagovnih nogometnih znamk, nogomet kot tržni produkt in nogomet kot politično orodje … Vse to je danes nogomet, v katerem televizijske milijarde narekujejo dinamiko prestopnih rokov, ustvarjajo sezonski "showtime" in še nikoli v športu videno dnevno medijsko intenzivnost, zaradi katere je nogomet šele v zadnjih dveh desetletjih postal šport sam zase.

Vse to je plod evolucije nogometne igre, evolucije medijev in medijskih platform ter velikega interesa javnosti, marsikaj pa je vpeljal tudi možakar, ki je leta 1986 s helikopterjem pristal na zelenici stadiona San Siro in v družbi igralcev Milana napovedal začetek ere, ki bo za vselej spremenila enega največjih klubov na svetu.

Silvio Berlusconi, vzpenjajoči se medijski magnat, je v svet calcia vstopil v času najbolj razvnetih strasti med severom, ki ga je personificiral Agnellijev Juventus in jugom, ki ga je upodabljal Maradonin Napoli. Milan je nekaj let pred njegovim prihodom zaradi vpletenosti v aferi Totonero, v kateri so igralci prodajali tekme, izpadel v Serie B, navkljub instantnemu povratku v elito pa je bil Milan osramočen, degradiran in neatraktiven za velika imena, zato je že v naslednji sezoni po "športni plati" izpadel še drugič. Klub, ki je imel tedaj v vitrinah dva naslova evropskega prvaka, je bil do grla v dolgovih, zato so številni intervencijo Silvia Berlusconija videli kot rešitev rossonerov pred dokončno pogubo.

Silvio Berlusconi je bil že od začetka nekakšna mešanica Donalda Trumpa in Florentina Pereza. Imel je Trumpov jezik, megalomanskost, pogum in opojni populizem, že od začetka pa so ga krasile tudi ambucioznost, podjetnost in oholost Florentina Pereza, saj nikoli ni niti podvomil v to, da Milanu pripada le eno mesto – na samem piedestalu italijanskega in evropskega nogometa.

Berlusconi je takoj vedel, kaj hoče. Želel je vrhunsko ekipo, spektakel (njegova priljubljena beseda – op.a), glamur in posel: "Milan je klub, vendar pa je tudi produkt, ki se prodaja. Milan je nekaj, kar se lahko ponudi na tržišču," je v enih svojih prvih izjav po prevzemu kluba povedal Berlusconi. Začetek svoje kampanje je podkrepil z oglasi na svojih televizijskih kanalih, ki so gledalcem sporočali, naj si "v nedeljo sami sebi podarijo darilo z modrim nebom, zeleno travo in rdeče-črnim Milanom". Oglasi so bili klasično Berlusconijevo žajfasti in plehki, a učinkoviti. Število letnih abonentov je poraslo na 60.000, kar je bil nov italijanski rekord.



Berlusconi je že nekaj mesecev po prevzemu Milana mestnim oblastem predložil načrte za modernizacijo stadiona, uvedel je koncept "kartic zvestobe", saj je hitro ugotovil, da baza navijačev lahko služi kot odlično orodje za ostale trženjske – in kasneje politične – namene. V klub je vpeljal številne ljudi iz poslovnega sveta, ki so v klub vcepili podjetniško kulturo in korporativno razmišljanje.

"Skoraj takoj po Berlusconijevem prihodu je bil klub neprepoznaven. Čisto vse je bilo drugače. Način komunikacije, razmišljanje, mentaliteta. Počutili smo se, kot bi se znašli v drugem klubu," se začetkov spominja kultni Franco Baresi.

Preko Fininvesta je Berlusconi širil svoj vpliv na italijanski nogomet in postavil temelje televizijski eri, ki dandanes obvladuje nogomet. Televizijske pravice za tekme Serie A so iz 3.8 milijarde lir v letu 1982 zrasle na 970 milijard lir v letu 1988, posledično pa so se v svet calcia vpletli največji italijanski mogotci, v Italijo pripeljali največje zvezde svetovnega nogometa in bržčas zgradili najmočnejše državno prvenstvo vseh časov.

Po Heyselu se je težišče evropskega nogometa iz Anglije preselilo v Italijo, ki je bila več kot deset let pojem nogometnega blišča in kakovosti.  Berlusconijeva mreža je uvedla številne strokovne oddaje, analize, pogovorne oddaje, vrhunce tekem in informativne oddaje, kar je kasneje britanski Sky še dodatno nadgradil in iz angleške Premier League ustvaril prvovrsten globalni televizijski produkt.

Berlusconi je imel zraven prste tudi pri tekmovanju, ki danes predstavlja največjo smetano klubskega nogometa. Kot vpliven poslovnež, magnat in lastnik enega najboljših klubov na svetu je Berlusconi s svojimi svetovalci prvi pričel resno razmišljati o tekmovanju, ki bi nadgradilo tedanji pokal evropskih prvakov. Povod je bila sezona 1987/88, v kateri sta se že v šestnajstini finala – žreb tedaj ni poznal nosilcev in nenosilcev – srečala Maradonin Napoli in sloviti Real iz Madrida. Berlusconi ni mogel pristati na to, da je tako vrhunski par lahko determinanten v tako zgodnji fazi tekmovanja, zato je izkoristil svoj vpliv, plačeval različne študije in analize ter intenzivno lobiral za ustanovitev tekmovanja, ki je danes poznano kot Liga prvakov. Ta se je v sezoni 1992/93 usodno preobrazila in najboljšim klubom zagotavljala skupinski del in šest vrhunskih tekem proti najboljšim ekipam na stari celini. Njegov Milan je v krstni izvedbi Lige prvakov nastopil v finalu, kjer ga je z 1:0 premagal Marseille, ki ga je vodil Berlusconijev
francoski sodobnik Bernard Tapie.

Silvio Berlusconi je spremenil moderen nogomet, spremenil pa je tudi Milan, ki je v njegovi eri zrasel v najboljši klub na svetu. Čeprav je bil vselej muhast predsednik, ki je najbližjim sodelavcem in trenerjem rad delil različne nasvete, ga nihče ne opisuje kot predsednika, ki bi kdajkoli nogometno odločitev postavil kot ultimat. Z njim in z Milanom so rasli tudi visoki funkcionarji kova Adriana Gallianija, Umberta Gandinija, Arieda Braide in ostalih, ki so dve desetletji predstavljali eno največjih avtoritet  v evropskem nogometu. Berlusconijev Milan si je z Arrigom Sacchijem in tremi Nizozemci (Gullit, van Basten in Rijkaard) pokoril Evropo, v njegovi eri je zrasel prvi elitistični trening center na svetu Milanello in leta 2002 še Milanov zdravstveni center.

Z rastjo Berlusconijeve stranke Forza Italia se je zdelo, da je Milan vse bolj postavljen na stranski tir. Zadnji trenutek slave je doživel leta 2007, ko je v Atenah Milan osvojil svoj sedmi naslov evropskega prvaka, labodji spev Berlusconijevega Milana pa se je zgodil v sezoni 2010/11, ko je na krilih Zlatana Ibrahimovića osvojil svoj doslej zadnji, 18 . scudetto. To je bila zadnja in obenem 31. lovorika Milana v tri desetletja trajajoči Berlusconijevi eri, ki je kasneje zaradi finančnih težav Fininvesta in političnih škandalov Milan bolj ali manj zgolj še držal nad gladino. Odhodi igralcev kot so bili Kaka, Zlatan Ibrahimović in Thiago Silva so bili signal, da Berlusconijev imperij nima več energije in sredstev, da bi Milan držal na mestih, ki mu pripadajo na podlagi njegove fascinantne tradicije in zgodovine.

Milano je od včeraj naprej obrnilo nov list nogometne zgodovine. Po Massimu Morattiju in Silviu Berlusconiju bodo s kronskima draguljema Lombardije in nekdanjima simboloma prvovrstnega glamurja upravljali kitajski investitorji, ki trenutno na svoja italijanska predhodnika spominjajo le v retoričnem tonu. Do 31 lovorik in globalne dominacije je še sila dolga pot.